»Nujno« iskanje novega vojaškega sovražnika s strani Nata, ki se je neverjetno hitro našel v »novih« imenih Kitajska in Rusija, je ta trenutek v središču pozornosti vseh natofilov in ljubiteljev vojn. Potem ko so »uspešno« izginile z dnevnega reda vojne proti terorizmu, predvsem na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, kjer je le »slučajno« največ nafte, je »resnično treba« najti nove sovražnike. S prerazporeditvijo ekonomskih interesov in tudi z realno izgubo vpliva na dogajanje v svetu so »izginila« imena Indija, Brazilija in podobne države. Severna Koreja je očitno na »stranskem tiru« strateških razmišljanj in je morda vzor le še Sloveniji.
Z izgovorom »hudih groženj« in nevarnosti s strani predvsem civilnih oseb, ki bežijo z vojnih območij in iz izkoriščanih ter okoljsko in podnebno degradiranih držav, se vnovič krepi oboroževalna industrija. Pravzaprav se v preteklosti niti ni prenehala. Nasprotno. Pogojuje vojne, migracije, napetosti v svetu in s sodelovanjem tudi Slovenije zagotavlja »družbeni napredek«.
Vedno nove teorije in zagovorniki vseh oblik vojn, od dejanskih na kopnem, v zraku, morju in vesolju do hibridnih vojn ter po novem tudi tako imenovane kognitivne vojne, se veselijo svojih »razumskih« razlag, predvsem pa otipljivih finančnih koristi. Tudi zagrizeni natofili pri nas sicer ne morejo zanikati negativnih učinkov vojn, a vendar, dokler se uporabljajo smrtne kose daleč od nas, to »ni tako nevarno« in se nas to tudi tako »ne tiče«.
»Naše« zapravljanje na stotine milijonov za nakup orožja, letal in še česa, kar ni v interesu državljanov Republike Slovenije, temveč velikih držav, je dejansko vezanje mlinskega kamna okoli lastnega vratu. Zelo vprašljiva dobronamernost partnerjev, s katerimi smo v zvezi, nalaga veliko več lastnega razmisleka, lastne suverenosti in odločitev v interesu Republike Slovenije.
Kar naenkrat skoraj nihče več ne govori in piše o človekovih pravicah, razen če gre za kitajsko igralko tenisa. Nekako pa ni več zanimiva množica oziroma tisoče in tisoče ljudi na mejah in na območjih, kjer jih je ta ista, tudi slovenska politika ter politika EU in Nata spravila v življenjske stiske. Pozornost se nam poskuša preusmeriti v »hude« probleme in težave, ki jih naj bi menda imeli zaradi tega, če se ne bomo vojaško okrepili.
Pa da slučajno da ne bi kdo razmišljal o spremembi miselnosti in ravnanj, ker je takoj okarakteriziran za nasprotnika vsega trenutno dobrega in potrebnega za življenje. Mislim seveda na miroljubno politiko sodelovanja oziroma sobivanja, ohranjanja korektnih odnosov in ravnanj do okolja in še česa. Tudi podnebna konferenca v Glasgowu je dokazala, da napredna miselnost predvsem mladih ni upoštevana.
Absolutno je čas za spremembe. Vsakršne in na vseh področjih. Z veliko več poguma in predvsem proti vsem tistim bobnarjem vojn, ki jim je malo mar za človeška življenja.
Čeprav že stokrat dokazano in preverjeno v praksi, da nas vojni hujskači oziroma vojne sirene prelahko zapeljejo, naj vendarle še enkrat opozorim, da je vsaka vojna kjer koli na svetu nesprejemljiva. Še posebej če v njej aktivno sodelujejo tudi naši državljani. Vsakršno angažiranje vojakov proti civilistom, kjer koli na svetu in seveda tudi pri nas, pa prav tako ni opravičljivo. In to, da nimamo alternativ, absolutno ne drži. Imamo jih. Mir, ki je nedeljiv.
Torej, na ne-snidenje v naslednji vojni.
Miloš Šonc, Grosuplje