Simona Kustec je bila prva na vrsti in pričakovano ostala ministrica za šolstvo, čeprav so proti njej, ali bolje, proti njenemu nedelu »prava« opozicija, učenci, dijaki, študentje ter njihovi starši, šolniki in poklicni kolegi, in čeprav premore tako malo empatije, da je za stiske ljudi, za katere bi se morala zavzeti, čisto nevidna. Z njimi se dogovarja tako, da jih ne posluša, ne sliši, pove svoje in gre. Tudi zelo rada potuje v tujino, se slika brez maske na banketih, ko jo doma najbolj potrebujejo. Zanima me, kolikokrat v ministrskem zboru zagovarja svoja stališča, če jih sploh ima, in kolikokrat jih Janša upošteva. Morda od tu izvira njen občutek, da jo drugače obravnavajo, ker je ženska? Na to se je namreč ob interpelaciji kar naprej sklicevala, namesto da bi argumentirano zavrnila očitke, da je slaba, nesposobna ministrica. (Saj jih tudi ne bi mogla, preveč jih je in preveč so resnični.) Raje je manipulirala z vlogo ženske in žrtve, se branila (ali napadala) s projekcijo, kritiko drugih.
Sprašujem se, ali ji ta položaj toliko pomeni, da ne vidi in ne sliši ničesar okoli sebe. Se ne zaveda posledic Janševega avtokratskega vladanja, ali ji je, opiti z navidezno močjo, čisto vseeno? Izobrazba očitno ni varovalka. Pa v življenjepisu beremo o njenem doktoratu na temo poseganja države v družbo. O tem, da je nosilka predmetov, kot je politika človekovih pravic, da se raziskovalno ukvarja z analizo javnih politik ter s teorijami vladanja in upravljanja… Se vam ne zdi, da je ravno zato še toliko bolj odgovorna za svoje sedanje nerazumljivo in nerazumno početje? Ali pa ji je Janševa propaganda tako sprala možgane, da so ji izpuhtele vsa njena strokovnost, morala in etika.
Če Simoni Kustec pripišemo, da je nevidna, je Marjan Dikaučič neviden in nem hkrati. Poslancem se izogiba, z molkom prikriva svojo pravo podobo in pravo preteklost. Če je Simona Kustec bila v Cerarjevi vladi še vredna spoštovanja (»Bila si svetilnik,« jo opiše njen bivši strankarski kolega, »zdaj pa je od tebe ostal samo sklonjeni tilnik«), pa Dikaučič sploh ne bi smel nikoli postati poslanec, kaj šele pravosodni minister. Je brez strokovnih kompetenc, še kriterijev za notarja ni izpolnjeval, je brez vodstvenih izkušenj in ugleda. Zaradi dejstva, da je v sodni preiskavi (zaradi suma utaje davkov in ponarejanja poslovnih listin), kar je kot kandidat za ministra zamolčal, bi moral v normalni državi takoj odstopiti. Ker nam očitno vladajo »nesposobnost, nespodobnost in kriminal«, pa taki standardi niso pomembni. Če Simona Kustec kljub svoji strokovnosti bolj ali manj nemo dopušča rušenje demokracije, pa Dikaučič pri tem aktivno sodeluje. Čeprav je kot pravosodni minister najbolj poklican, da brani zakone, ustavo, tožilstvo in pravosodje.
Pobudniki interpelacije so argumentirano naštevali vse njegovo sporno preteklo in sedanje delovanje, vse člene, ki jih krši, dolžnosti, ki jih zanemarja, politično postavljanje nad sodno oblast…, on pa se je oglasil le dvakrat in z lista prebral, kar so mu napisali drugi: prazne izgovore in prazno obtožbo, da »je interpeliran samo in izključno zato, ker je minister te vlade«. In to ostaja še naprej. Zakaj? Ker tudi za NSi premore dovolj moralne in osebne integritete in niso glasovali za njegovo razrešitev. Po drugi strani pa ne podpirajo več Vizjaka – ali to res drži, bomo videli –, ki (še) ni v sodnem postopku.
»Manjšinca« in SNS so itak do konca prodani, poslanci DeSUS pa že ves čas ubirajo posebno taktiko. Na primer kimajo pobudnikom interpelacije, zdrdrajo svoj kritični govor, potem pa… Ko bi se morali izjasniti, kaj in koga bodo podprli, sledi: »Kako bomo glasovali, se bomo odločili, ko bomo slišali vse argumente.« Ali: »O tem imamo različna mnenja in vsak bo glasoval po svoji vesti.« Na koncu običajno glasujejo kot vladna koalicija ali pa se v najboljšem primeru glasovanju izmaknejo in s tem zagotovijo isti učinek, da potrebnih glasov ni dovolj. Verjamete, da se ne da skoraj nič storiti? Na našo veliko žalost in sramoto.
Polona Jamnik, Bled
