Dejstvo, da je kot otrok ostal brez delov okončin, ga ni odvrnilo od tega, da bi plaval. In v tem je postal pravi mojster. Pri šestnajstih letih je prvič nastopil na paraolimpijskih igrah, kjer je le za las zgrešil medaljo, že leta 2017 pa je postal dvakratni svetovni podprvak na sto in dvesto metrov v prostem slogu. Na prečkanje jezera Titicaca med Bolivijo in Perujem se je podal skupaj z nekdanjo vrhunsko plavalko Malio Metella in okoljskim aktivistom ter avanturistom Matthieujem Witvoetom. Zahtevno plavanje je trajalo kar enajst dni. Ves ta čas so ostali v vodi, tudi ponoči, ko so počivali na lahkih splavih, ki so jih vlekli s seboj. Leto dni so se pripravljali na podvig, tudi v hiperbaričnih komorah in jezerih Pirenejev, kajti plavanje na 3800 metrih nadmorske višine, in to pri temperaturah vode okoli deset stopinj, pomeni gromozanski napor za telo. Na poti so morali premagati močne tokove, naproti jim je pihal veter, pogosto so doživeli tudi nevihte z udari strel blizu njih. Čeprav je Theo med plavanjem na trenutke pomislil, da bi odnehal, se ni povzpel v čoln, ki jih je spremljal. Plavanje je nadaljeval s pomočjo posebnih plavutk, ki so mu lajšale premikanje v vodi. Po enajstih dneh je na perujski strani jezera presrečen splezal na pomol.