Funkcionirati bi morali kot odrasli ljudje. To pomeni, naj otroka peljejo v šolo, tja, kamor sodi. Starši pa naj, če že čutijo potrebo po uporu, gredo s transparenti pred parlament. Otrokom ne bi smeli odtegovati pravice do šolanja. Če sem te starše prav razumel, so prepričani, da se otrokom v šoli dela škoda, da tam doživijo travmo, ko si morajo dati masko na obraz. Ti otroci doživljajo travmo samo v enem primeru – ko pridejo v kognitivno disonanco. Ko se zgodi, da bi želeli hkrati poslušati starše in sami narediti tisto, kar se zdi prav njim. Njim se namreč zdi popolnoma normalno, da gredo v šolo, se samotestirajo in se usedejo v klop k drugim sošolcem. To je potem seveda treba postaviti v kontekst – otrokovo željo in potrebo po šolanju in na drugi strani prestrašenega starša, ki ne pusti, da bi otrok izpolnil svojo naravno težnjo. Delo
Nepreslišano: Aleksander Zadel, psiholog
Najbrž ni bolj iskrene borbe za nekaj, kot je borba starša za dobrobit otroka. V tej ideološki idejni izpraznjenosti pa se seveda zamegli razum. V stiski, v kateri se znajdejo starši, nekateri ne znajo niti jasno artikulirati razlogov, zakaj so proti ali za nekaj, nato se poslužujejo radikalnih oblik protesta, ki pa so pogosto izjemno škodljive za njihove otroke. Dejansko na račun otrok izpostavljajo svojo stisko. Da, v številnih primerih so danes otroci talci starševskih stisk. Kot strokovnjak čutim izjemno empatijo do situacije, v kateri so se znašli ti starši. Odkrito pa tudi povem, da rešujejo te stiske in frustracije na popolnoma napačen način.
Aleksander Zadel psiholog