V 21. stoletju imamo pri nas izvršno oblast, ki namesto demokracije uvaja absolutizem. Vendar vse prej kot razsvetljenega. Da odloča en sam človek, ni nobena skrivnost. Ministri kot avtonomne osebe ne pomenijo nič. Njihove vloge so reducirane na izvajanje ukazov vsemogočnega. V množici primerov omenimo le tri. Ko je naš absolutistični vladar z bežnim pogledom na sezname vpisnih kvot za študijska mesta ugotovil, da je tam preveč družboslovcev in premalo naravoslovcev, je enostavno zadržal odlok o vpisu na fakultete. In šaril po njem. Ministrica Kustec je, kot navadno, v maniri dekline zgodbe molče, ponižno sklonila glavo. Državni sekretar Gašparič pa se je spozabil in javno pojasnil, da gre za samopašno norost in neznanje. In bil nemudoma obglavljen.
Absolutistični vladar, ki se ponaša s častnim doktoratom prištinske univerze, pa ni strokovnjak le na področju visokega šolstva. Je tudi prvi med epidemiologi. Minister Poklukar je javno napovedal, da bo zahteval zaprtje države, ko se bo število bolnikov na intenzivnih enotah povzpelo na 180. Če se to ne bo zgodilo, pa da bo odstopil. No, absolutistični vladar je odredil drugače. Država ni zaprta, minister Poklukar ni odstopil. Zdaj javka v kamere, da je hrbtenica javnega zdravstva nevarno napeta, saj se število bolnikov na intenzivnih enotah bliža številki 300. Groteskno-komično ne opazi, da je ob upognjenosti hrbtenice javnega zdravstva njegovo absolutistični gospodar zlomil. In to pred našimi očmi. Vsa ta junaštva si zaslužijo spomenik.
In minister Simoniti resno dela na tem. Potem ko je slovensko kulturno in medijsko krajino po ukazih absolutističnega vladarja in v maniri turških vpadov (ki jih je karierno proučeval) temeljito opustošil, ne najde denarja za prenovo Drame. Namesto tega bo sredstva porabil za muzej osamosvojitve na Roški. To bo naša »hiša cvetja«. Ali bo v njej tudi mavzolej, kot je v beograjski inačici, bomo še videli. Na žalost bo s postavitvijo tega prostora čaščenja velikega absolutista spet nastala škoda. Arhivu Republike Slovenije, ki že več kot 30 let čaka na ustrezne prostore, bo odvzeta cela etaža.
Parlament, ki naj bi bil varovalka, da izvršna oblast ne poblazni v vladavino rimskega cesarja Kaligule, je ohromljen. Vlada se z odloki. Ko postane nevarno, da bi parlament vendarle deloval kot korektiv vlade, preprečil kako norost od zakona ali odstavil notorično škodljivega ministra, pa kak poslanec zmanjka. Ali pa je kak preveč. Obstrukcijo opozicije onemogoči in sprejem škodljivega zakona omogoči kak Zorčič. Pred nekaj meseci je bil zaveznik Janeza Janše. Zdaj je spremenjen v pravljično bitje »zdaj ptič, zdaj miš, kakor najbolje kaže«. Občasno kritizira vlado, po potrebi pa obsedi v dvorani in Janševi koaliciji drži kvorum. Ko je treba reševati glavo kakega ministra, ki je očitno zagazil v kriminal, se najdejo kaki simonoviči. Ti v trenutku glasovanja nenadoma začutijo krče v trebuhu in namesto da bi opravili, za kar so plačani, varno obsedijo na veceju. Če pa so že v dvorani, buljijo predse. Ne zmorejo stisniti tipkovnice. Raje mislijo na svojo vrtno lopo, ki bo na romantičnem mestu ob morju kmalu prerasla v bivalni objekt. Tretja, sodna veja oblasti ječi. Kmalu ji bodo na hrbtenico zmetali zakonske reforme pravosodja, ki bodo sledile poljskemu zgledu.
Referendum je edina možnost, da se absolutizem ustavlja. A kaj, ko ga vsak dan ni mogoče razpisati. Volitve so daleč.
Dragan Matić, Srednje Gameljne