Na morju moraš znati dobro oceniti meje svojih zmožnosti in jim obenem zaupati. Izraz vere vase, v nepredvidljivem času 90. let v Sloveniji, je zagotovo bila njegova knjiga Bitja s pol strešice; slovenski rasizem, šovinizem in seksizem (1999), v kateri je brez milosti razgalil takratni slovenski rasizem, ki ga je razbiral v javnem diskurzu in izkušal na lastni koži. Tonči je bil bitje s pol strešice, ki je verjel vase in njemu podobne »balkanske stvore«, ki so živeli v Sloveniji.
Temelj Tončijeve duhovne formacije predstavlja Aristotelova filozofija. Aristotel je bil v številnih pomenih poosebitev življenja na otoku. Nekaj tujega in oddaljenega norosti modernega sveta; filozofija, ki se sprašuje po smotru človeškega življenja, ki misli zamejenost sveta, človeških zmožnosti, človeških želja. Ukvarjati se z Aristotelovo mislijo pomeni gibati se v nekem, z ozirom na današnji svet, tujem in nepredvidljivem elementu. Podobno kot na morju so za ne-sholastično razumevanje Aristotelove filozofije potrebne starogrške vrline, kot so pogum, spretnost in iznajdljivost. Tonči je te vrline jasno izražal in k temu je spodbujal tudi svoje prijatelje.
Hrvaščina je moj prvi tuji jezik, je govoril Tonči. Jaz lahko zares mislim in govorim le v viščini, ki je bila zanj živi govor in nikoli mrtev jezik. Izhodišča za mišljenje jezika in govora je iskal predvsem v Wittgensteinovi filozofiji. Brezkompromisnost Wittgensteina mu je bila pisana na kožo. »O grdih stvareh in rečeh ne moreš govoriti lepo,« je večkrat dejal. Tončiju ni bilo težko govoriti grdo o grdih rečeh.
Še najbolj pa je bil Tonči popolnoma samosvoj. Trmast in vztrajen človek, ki se ni nikdar vkrcal na nobeno ladjo gotove vednosti in modnih teorij. Gibati se v različnih miselnih tokovih, različnih jezikovnih igrah, je bilo zanj tako naravno kot gibati se v nepredvidljivem elementu morja. To mu je omogočalo lotevati se raziskovalnih tem, ki so presegale ozko strokovnost in zaprtost v posamezno mišljenjsko šolo. Odpiral je teme in naslavljal vprašanja, ki jih drugi niso niti zaznavali kot problemov, s katerimi bi se bilo vredno ukvarjati.
Tonči je bil strasten bralec, s subtilnim občutkom za umetnost in estetiko. Z njuno pomočjo se je problemov in vprašanj loteval iz popolnoma samosvojih in nepričakovanih perspektiv. Rad se je prepustil, da ga poučujejo mojstri literature in glasbe. Tudi tam je imel svoje učitelje, kot sta bila Marko Brecelj in Frank Zappa. Vedno je govoril, da moramo čuvati umetnice in umetnike in jih podpirati, da je umetnost tisto še zadnje preostalo razkrivanje, potem ko je znanost bolj ali manj postala dekla tehnike.
Tonči je bil učitelj. Bil je eden redkih, ki je jasno razumel pomen te besede in kako orjaško odgovornost ima do mladih, ki vstopajo v ta »ne-več-svet«. Zato je bil vedno pripravljen enormno investirati v mlade ljudi. Ni jih podcenjeval, zato ni stopal prednje s »powerpointi«, skriptami in službeno vednostjo. Učil je z živim govorjenjem, z zbujanjem entuziazma in zmožnosti zastavljanja zadetih vprašanj. Ni se omejeval na čas predavanj ali s tem, da nekdo drug pred njim ni opravil dela, ki bi ga moral. Namesto že pregovornega profesorskega jamranja, denimo, da današnji študenti niso zmožni brati in razumevati zahtevnejših besedil, jih je preprosto začel učiti študijskega branja, od besede do besede, od stavka do stavka. Mlade je učil brati naglas, po možnosti skupaj z drugimi, saj je najbolj vredna besedila treba dobesedno oživljati. Na institucije in institucionalnosti se ni naslanjal. Kazal je, da je treba tudi izstopiti iz današnjih univerz, če tam več ni pogojev za resno raziskovanje, razumevanje in mišljenje. Ustanovitev Delavsko-punkerske univerze v Ljubljani, Likeja v Kopru, številnih avtonomnih raziskovalnih skupin ter redna javna predavanja v knjižnicah, kavarnah, skvotih ali na travnikih dovolj zgovorno pričajo sami zase.
Tonči je nenehoma raziskoval in veliko pisal, vendar le redko zavoljo objavljanja. Ni se pustil ujeti v pogon objavljanj zaradi objavljanja, v štancanje »mrtvorojenih tekstov«, ki služijo le še golemu zagotavljanju nadaljnjega službovanja, kot je sam pravil. Zanj knjiga ni bila papir med platnicami, temveč nekaj, kar se mora izkazati skozi čas, kot opora za mišljenje tudi tistim generacijam, ki šele prihajajo.
Tonči je učil, da je človek smrtnik in da je zmožnost živeti kot smrtnik ena od prvin dobrega življenja. Govoril je, kako pomembno je, da se zavedamo omejenosti svojega časa, da ga ne tratimo po nemarnem, da sprejmemo odgovornost do preteklih in prihodnjih generacij s tem, da živimo in delujemo v smeri dobrega, v smeri tega, da bi prihodnost in svet še bila možna tudi za druge.
Primož Turk, Andrej Marković in Igor Bijuklič
