Nad stopniščem ljubljanskega trga Ajdovščina že desetletja visi tabla z napisom »Filatelija Phila«. Tudi pisec tega besedila je tablo neštetokrat videl, pred dnevi pa je odšel prvič pogledat, kaj se skriva za njo. V majhni prodajalni, polni najrazličnejših znamk, za mizo sedi Gregor Kuhelj. Znamke so ga pritegnile že kot otroka, saj ga je oče, navdušen filatelist, vsako nedeljo jemal s seboj na srečanja zbiralcev v klubu Slon. Sprva je le opazoval, nato mu je oče pričel dajati nekaj denarja, da si je lahko vsako nedeljo kupil kakšno znamko.
»Vsaka znamka je nekaj posebnega, je unikat, motiv, marsikaj se lahko naučiš iz nje. Mene so takrat pritegnile predvsem kot likovni izdelek in zbiral sem jih bolj zaradi slik. Seveda se kasneje to poveže z dogodki in osebami, predstavljenimi na znamki, ali z zgodbo, ki jo znamka nosi,« pove Kuhelj. »Recimo, v spomin se mi je vtisnila znamka, ki jo je takratna pošta izdala ob svetovnem kongresu jezika esperanto v Jugoslaviji. Esperanto je bil poskus uvedbe svetovnega jezika, a ga danes govori zelo malo ljudi.« Svoje prve znamke se ne spomni. »Vem pa, da sem zbiral znamke jugoslovanske kraljevine in Neodvisne države Hrvaške, ki je obstajala med drugo svetovno vojno.«
Črni peni in modri Mavricij
Za prvo znamko na svetu sicer velja britanska »penny black« oziroma po naše »črni peni« iz leta 1840, na kateri je upodobljena kraljica Viktorija. »Teh znamk je bilo veliko, ampak je težko dobiti nežigosan primerek, večina je žigosanih. Veste, to je tako, če je na znamki štampiljka, je rabljena in rabljena stvar ni toliko vredna kot nova. Pri nas jih težko dobiš, na internetu pa se prodajajo. Žigosan primerek se dobi za okoli 150 evrov, nežigosan pa je precej dražji in precej težje ga je dobiti,« razloži Gregor Kuhelj, ki je prodajalno znamk prevzel od očeta. Na policah in v vitrinah ima znamke različnih vrednosti, od recimo dveh evrov naprej pa tudi do nekaj tisočakov za kakšno manjšo zbirko.
Vrednosti znamk so sicer vedno burile duhove. Vsake toliko časa lahko zasledimo kakšno novico, da so za znamko na dražbi iztržili res astronomsko vsoto. »Pred kratkim so v nemški dražbeni hiši Gärtner pismo z znamko modri Mavricij iz leta 1847 prodali za okoli osem milijonov evrov. To je zato, ker je tako redka znamka. Primerkov modrega Mavricija naj bi obstajalo le še štiri ali pet,« navdušeno pojasni Kuhelj.
Znamke imajo svoje zgodbe
Veliko znamk nosi tudi zgodbo, recimo Celjska izdaja takrat še avstrijskih znamk iz leta 1918. »Vse te znamke je ob izidu kupil neki celjski trgovec. Potem se je zgodila poplava in mu uničila 90 odstotkov vseh teh znamk. Nato se je še pošta odločila, da jih ne bo odobrila za poštni promet, in tako so pričele romati od filatelista do filatelista,« zgodbo povzame Kuhelj in pokaže tudi zanimive znamke iz Dobrovnika. »Ko je vojska kraljevine zasedla ta ozemlja, so madžarske znamke s tega območja pretiskali z žigom SHS in so dalje veljale v jugoslovanskem poštnem prometu. Podobno je bilo z znamkami iz Beltincev.«
Prve slovenske znamke
Srbija je imela svoje znamke že v 19. stoletju, prav tako Črna gora, mi jih še nismo imeli. »Šele s Kraljevino Slovencev, Hrvatov in Srbov smo dobili tudi mi svoje prve slovenske znamke, to so bili verigarji. Vsaka država je imela svoje znamke, ki pa so veljale vsepovsod po kraljevini,« še razloži filatelist.
Slovenija kot samostojna država je svoje prve znamke dobila leta 1991. A se je nekoliko zapletlo že na samem začetku. »Pošta je naročila izdelavo znamk pri profesorjih likovne umetnosti, ki so izdelali motive prvih znamk. A je protestiralo društvo oblikovalcev, časnik Mladina pa je objavil tudi razpravo o tem. Nato si je Pošta premislila in tiste prve znamke niso šle nikoli v obtok, čeprav so bile natisnjene,« zanimivo zgodbo izpred 30 let pove Gregor Kuhelj in pokaže znamke z motivi Prešerna, Triglava, Slovenije in Ljubljanskega gradu, ki jih je kot prva uradno veljavna zamenjala znamka z motivom Katedrale svobode – Plečnikovega neuresničenega parlamenta.
Pošta Slovenije vsako leto izda kakšnih 20 serij različnih znamk z različnimi motivi in tematikami. Oktobra so tako počastili letošnje dobitnike zlatih medalj na minulih poletnih olimpijskih igrah v Tokiu. Svoje znamke so dobili plezalka Janja Garnbret, kolesar Primož Roglič in kanuist Benjamin Savšek. Tudi odlični motokrosist Tim Gajser ima svojo, ker se bližamo prazničnemu času, pa so v obtoku že znamke z božičnimi in novoletnimi motivi.
Original ali ponaredek?
Ker je na leto v vsaki državi izdanih ogromno znamk, so za filateliste zelo pomembni priročniki ali katalogi. Pri nas filatelist Martin Velikanje, ki velja za avtoriteto na tem področju, vsaki dve leti izda priročnik s starimi in novimi znamkami, ki jih je izdala Pošta Slovenije. V njem je ob vsaki sliki znamke navedeno, kakšen je njen motiv, nominalna vrednost, kolikokrat je bila natisnjena in podobno. Takšni katalogi obstajajo tudi za zelo stare znamke in so pravzaprav osnovno orodje filatelistov, da vedo, kje in kdaj je bila kakšna znamka izdana in katere znamke so dejansko obstajale v določenem obdobju v posamezni državi.
Glede na to, da znamke lahko dosegajo tudi visoke vrednosti, se pojavljajo tudi ponaredki. Zato med filatelisti obstajajo tako imenovani atestatorji, ki so specializirani za neko obdobje znamk na nekem območju. Recimo, eden se spozna samo na znamke Kraljevine Jugoslavije, drugi na Hrvaško. »Ti si morajo nabaviti najboljše in najdražje originale znamk iz teh serij. Imajo tudi šablone, s katerimi so določene znamke tiskali, poskusne tiske znamk in podobno. Z vsem tem materialom nato primerjajo znamko in ocenijo, ali je original ali ne. Če imaš mnenje od atestatorja, potem jo lahko prodaš,« razloži Kuhelj in doda, da pa so na srečo nekateri ponaredki zaradi svoje specifike tudi hitro prepoznavni.
Zanimanje za filatelijo počasi upada
V Sloveniji je danes 26 filatelističnih klubov, ki so združeni v Filatelistično zvezo Slovenije. A zlati časi filatelije so mimo, saj zadnja leta zanimanje za proučevanje in zbiranje znamk upada, malce v skrbeh pove Gregor Kuhelj. »Ko sem kot otrok hodil na srečanja in izmenjevanje znamk, je vsako nedeljo prišlo okoli sto ljudi, danes jih pride morda 25. Jaz štejem 40 let in moje stranke so povečini vse starejše od mene.«
Kupce, ki pridejo pogledat prodajalno v središču Ljubljane, sicer zanimajo predvsem znamke iz samostojne Slovenije, pa seveda Jugoslavije. »Veliko je tudi zdomcev, ki pridejo v domovino in kupijo znamke. Pred časom je prišel mimo tudi turist iz Indije, ki je kupil 50 različnih znamk, na katerih je upodobljen Tito,« še sklene Gregor Kuhelj, ki veliko oglašuje in prodaja tudi prek interneta. Kot pravi, se za zdaj od znamk še da živeti.
