Bila je jugoslovanska in slovenska prvakinja in rekorderka v plavanju, novinarka športnega uredništva RTV Sloveniji, dopisnica Deutsche Welle in kasneje dopisnica nacionalne televizije iz Nemčije. Sledil je preskok v politiko na položaj direktorice vladnega urada za informiranje in tiskovne predstavnice vlade, nekaj let je bila podpredsednica Gospodarske zbornice Slovenija, z nekdanjim možem sta jadrala tudi po podjetniških vodah. Nepričakovana vrnitev v Nemčijo se je zgodila leta 2013: kot nekarierna diplomatka je v času vlade Alenke Bratušek zasedla položaj veleposlanice v Berlinu. Ko jo je nemška revija Diplomatisches Magazin razglasila za veleposlanico leta 2016, so številni v domovini skušali veljavo priznanja zmanjšati. Berlinu je sledila selitev na veleposlaniški položaj v švicarski Bern, a je leto dni pred iztekom mandata (potekel bi šele letos poleti) odstopila s položaja. Razlogov je bilo več, med njimi tudi način izvedbe izrednega nadzora njenega vodenja veleposlaništva v Bernu.

V Slovenijo se ni vrnila, za kar je »kriv« njen novi partner, s Švico pa je danes povezana tudi poslovno: vrnila se je k poslu, ki ga je pred prevzemom veleposlaniškega položaja opravljala skoraj 15 let z zdaj že nekdanjim možem, ko je bila poslovna trenerka (business coach) za področje prodaje, vodenja in komuniciranja. »Večino posla imam v Švici, nekaj malega v Sloveniji – tudi zato, da imam razlog, da se vedno znova vračam.« Eden od razlogov, zakaj je povabilo na kavo Nedeljskega prejela Marta Kos, je tudi nov, prostovoljni projekt ONA VE, ki ga bo javnosti skupaj s partnericami predstavila v začetku prihodnjega tedna. A več o tem nekoliko kasneje.

Jasen ne politiki

Odkar je junija lani predčasno odstopila s položaja veleposlanice v Švici, v delu slovenske strankarske politike vznikajo ugibanja, napovedi in vprašanja ali morda celo bojazen o njenem vstopu na politično sceno v supervolilnem letu, ki je pred nami. Vprašanja v tej smeri Marta Kos prekine že pred dokončanjem stavka: »Ne, ne bom kandidirala.« Tudi svoje politične stranke nima namena ustanavljati, čeprav ji je večkrat žal, da ne pripomore aktivneje k dobrobiti Slovenije, kar ji otežuje tudi bivanje v Švici.

Njen odstop, ki so ga mediji dobro dokumentirali, je pospremil molk ministrstva za zunanje zadeve (MZZ). »Ko sem po skoraj osmih letih dela odšla, z ministrstva ni bilo niti ene besede v smislu 'hvala lepa',« pravi Marta Kos. V času mandata in po odstopu tudi nikoli ni govorila z aktualnim ministrom za zunanje zadeve Anžetom Logarjem. Kakšen je pogled na veleposlaniško epizodo v Bernu z današnje perspektive, bi morda ukrepala drugače? »Zagotovo bi se česa lotila z večjo mero potrpežljivosti. Naivno sem razmišljala, da je treba dati predloge za izboljšanje sistema, če ta ne deluje dobro. A to ni vedno najboljša pot: ker s podajanjem predlogov za izboljšanje hkrati pošiljaš tudi sporočilo, da nekaj ni v redu.«

Pravi, da je bila žalostna, ker je pričakovala, da bodo znali dati priznanje za uspehe, ki jih je dosegla na obeh veleposlaništvih, in da se tudi MZZ ni izognil sindromu dogajanja v Sloveniji, »kjer so tisti, ki izstopajo, ožigosani, da so nekaj posebnega ali napačni ali na nepravem mestu, krepimo pa povprečnost«.

Razlogi, zaradi katerih so se na MZZ odločili za diplomatski nadzor nad bernskim veleposlaništvom in so povezani s slabo oceno sodelavki za podpovprečno opravljeno delo, je niso prepričali ne tedaj ne danes. Kot pojasni, po sistemu ocenjevanja na MZZ 95 odstotkov zaposlenih prejme odlično oceno. »Nemogoče je, da bi jih bilo 95 odstotkov odličnih.« Enostavneje je vsem podeliti visoke ocene, »ker če ocenjuješ realno in daš slabšo oceno, kot sem naredila jaz, se moraš vedno znova zagovarjati«, povzame epizodo Marta Kos. Po odstopu je prejela različne odzive veleposlaniških kolegov; nekateri so ji pritrdili, veliko jih jo je kritiziralo, saj da »veleposlaniki ne dajejo odpovedi, če je treba, služijo tudi vragu«.

Če bi se v prihodnje odprla možnost vrnitve v veleposlaniške vode, bi jo to zanimalo? »Gre za res špekulativno in hipotetično vprašanje. Da, delo v slovenski diplomaciji mi je izjemno, izjemno ustrezalo. Predstavljati našo državo Slovenijo v tujini je bilo nekaj najlepšega na svetu.« Še danes ponosno izpostavi dosežke in uspehe iz berlinskega obdobja. Odgovor je zato jasen: »Ja, če bi zdaj rekla, ali bi si želela v ponovnem življenju biti veleposlanica, bi to bila z največjim veseljem.«

Vlada dela ljudi za sovražnike

Aktualne politične situacije ne gre obiti. Marto Kos žalosti stanje v slovenski družbi, ko se zdi, da se ljudje med sabo ne znajo več pogovarjati. »Veliko stvari je črno-belih. Nerazumljivo mi je, da smo tako zelo slabi pri premagovanju covid krize.« Po njeni oceni je eden vidnejših razlogov »popolnoma zgrešena komunikacija vlade, vključno z gospodom Kacinom, ki nam je z vojaškim žargonom žugal namesto razlagal. Namesto da bi vlada poskrbela, da bi na svojo stran pridobila prebivalce, jih je ves čas delala in jih še dela za svoje sovražnike.« K temu velja prišteti še v raziskavah Eurobarometra izkazano veliko nezaupanje v državo in državne institucije – vlado in parlament, ki predstavljata osnovo delovanja države. To nas umešča na evropski rep. Spregledati pa ni mogoče niti arogance vlade in njenih predstavnikov, ki se je izkazala ob več priložnostih. Ob tem Marta Kos spomni na odziv pristojnega ministra Vizjaka ob porazu vlade na referendumu o vodah, ko ni pokazal niti trohice pripravljenosti za nadaljnje dogovore o tem vprašanju. »Če bi to naredil v Švici, naslednji dan ne bi bil več minister: če 87 odstotkov ljudi meni drugače, kot pravi vlada, se moraš z njimi pogovarjati in priti do nekakšnega kompromisa,« je prepričana. Pri nas pa se ne zgodi nič. Podobno je z dogajanjem okoli Slovenske tiskovne agencije in RTV Slovenija.

»Ko sem bila direktorica urada vlade za informiranje, smo želeli imeti medije za partnerje in zaveznike,« se spominja pristopa do medijev s konca 90. let, ko do komentiranja in vrednotenja dela medijev ni prihajalo in so popravljali le napačno navedena dejstva. »Strategija danes pa je: mediji so naši sovražniki in tako se moramo do njih tudi obnašati ter si jih podrediti.« Kar je hujša strategija od tega, da jih želiš premagati. Če si jih podrediš, pomeni, da jih narediš nepomembne, ničvredne in odvisne. »Brez svobodnih medijev demokracija ne more funkcionirati: kljub družbenim omrežjem je danes nemogoče, da bi vlada nagovarjala državljane brez medijev. Ne gre. In to sedanja oblast zelo dobro ve. Državljane želi nagovarjati pretežno prek svojih medijev, da kontrolira pretok informacij, ampak to ni demokratično. Svobodne medije potrebujemo.« Pravi, da sama, če bi bila direktorica ali urednica na RTV Slovenija, vstopa v hišo ne bi dovolila politikom, ki ne plačujejo naročnine. »Zakaj ne naredijo tega reza? Ne upajo. In to je tisto, kar je najbolj nevarno – podrejanje,« je ostra Marta Kos. Nič ni narobe s tem, da nekdo meni, da RTV Slovenija ne dela dobro. »Poskrbi za to, da bo delala bolje. Pri nas se vlada poslužuje mafijskih metod finančnega uničenja.«

Za več ženskih glasov

Za dobrobit Slovenije je mogoče delati tudi drugje in ne le v politiki, je prepričana Marta Kos. Pomembno vlogo pri tem igrajo tudi ženske, ki pa so v medijskih nastopih in na javnih prireditvah manj slišane in videne. Da bi se povečal delež žensk v medijih in na javnih prireditvah s trenutnih 24 na 50 odstotkov, se je rodil projekt ONA VE, ki že živi na spletu. K projektu so aktivno pristopile še Emilija Stojmenova Duh, Nataša Pirc Musar in Mateja Malnar Štembal, četverica pa je junija letos ustanovila združenje za povezovanje strokovnjakinj in promocijo znanja ONA VE.

Marta Kos je navdih za projekt (in dovoljenje za prenos tujega znanja in izkušenj v slovenski prostor) dobila od švicarskih kolegic iz združenja Alliance F, ki so ustvarile platformo She knows. Spletno mesto www.onave.si po eni strani omogoča slovenskim strokovnjakinjam za določene teme in področja brezplačen vpis v bazo podatkov, po drugi strani pa bo vzpostavljena mreža strokovnjakinj omogočila medijem in organizatorjem prireditev lažji dostop do strokovnjakinj in krepila njihovo prepoznavnost, ne nazadnje pa se bodo tudi med sabo lahko lažje povezovale. Ne gre namreč pozabiti: ženski glas v družbi šteje in prinaša tudi spremembe, zato bi ga veljalo slišati pogosteje.