Francoski predsednik Emmanuel Macron se bo v naslednjih dneh mudil kar pri dveh slovenskih sosedah, kjer bo sklepal pomembne meddržavne dogovore, ki predstavljajo francosko prilagajanje spremembam v evropski politiki.
Hrvaški upi uperjeni v schengen
Najprej bo danes prispel na dvodnevni obisk na Hrvaško, kar bo prvi dvostranski obisk kakšnega francoskega predsednika v naši južni sosedi od njene neodvisnosti leta 1991. Hrvati si veliko obetajo od obiska, med katerim bodo razširili obstoječi strateški sporazum med državama, ki je bil sklenjen leta 2010 med obiskom premierja Francoisa Fillona pri takratni premierki Jadranki Kosor. Ne gre le za krepitev meddržavnih odnosov in tesnejše sodelovanje na Balkanu, temveč tudi za jasno podporo Pariza hrvaškemu vstopanju v schengen.
Hrvaški premier Andrej Plenković je pred dnevi na Otočcu sicer vnovič potrdil, da ima podporo slovenskega premierja Janeza Janše za to, da razprava o začetku postopka sprejemanja odločitve o hrvaški vključitvi v schengensko območje steče še med slovenskim predsedovanjem Svetu EU, dokončali pa bi jo med francoskim predsedovanjem, ki bo sledilo slovenskemu. Med Macronovim obiskom bodo podpisali tudi dogovor o hrvaškem nakupu dvanajstih francoskih lovcev rafal.
Draghi po stopinjah Gentilonija
Dober mesec dni pred prevzemom predsedovanja Francije Svetu EU, ki bo zaznamovano tudi s francosko volilno kampanjo in samimi aprilskimi predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami, Macron evropskih vezi ne bo krepil le na Hrvaškem. Po obisku Zagreba se bo odpravil v Rim, kjer ga čaka naslednje sklepanje strateškega partnerstva. V času, ko je zaradi odhoda Angele Merkel pričakovati vodstveni vakuum v evropski politiki, želita Italija in Francija s sklenitvijo strateškega partnerstva to vrzel delno zapolniti.
Pogovori o strateškem partnerstvu med državama, ki sta v zadnjih letih zaradi migracijskih razhajanj in različnih pogledov na stabilizacijo severne Afrike prestali tudi bolj razburljivo obdobje odnosov, so se začeli leta 2017. Načrte takratnega italijanskega socialdemokratskega premierja in zdajšnjega evropskega komisarja za gospodarstvo Paola Gentilonija za oblikovanje podobnih medvladnih struktur sodelovanja s Francijo, kot jih je uvedel elizejski dogovor med Nemčijo in Francijo iz leta 1963, so potem zamrznili, čeprav sta bila oba voditelja takrat navdušena nad nastajajočim temeljem vse tesnejšega sodelovanja Pariza in Rima.
Macron je denimo menil, da bo sporazum pomagal zagotoviti bolj suvereno, demokratično in združeno Evropo. Že takrat se je – tako kot zdaj – pričakovalo, da se bo dogovor imenoval kvirlinalski sporazum (po sedežu italijanske vlade, kjer so ga nameravali skleniti). Po ocenah obeh voditeljev bi dogovor prinesel protistrup nacionalizmu in populizmu, ob čemer sta Gentiloni in Macron dve leti pred koronakrizo in tri leta po migrantski krizi takrat poudarjala tudi nujnost dokončanja bančne unije, skupne evropske obrambe in dogovor o evropski migracijski politiki.
Toda njuni načrti večjega vpliva osi Rim–Pariz na evropsko politiko so bili prekinjeni. Pod vlado italijanskega premierja Giuseppeja Conteja so se meddržavni odnosi znašli na najnižji točki po drugi svetovni vojni zaradi prerekanj takratnega notranjega ministra Mattea Salvinija (zaradi migracij) in zunanjega ministra Luigija di Maia (ob migracijskih razhajanjih je Pariz razburilo tudi njegovo srečanje s predstavniki »rumenih jopičev«) s francoskim političnim vrhom.
Duh sodelovanja se je na os Rim–Pariz vrnil s prihodom močnega proevropejca Maria Draghija na čelo vlade v Rimu, ki ga je Macron ob njegovem odhodu iz Evropske centralne banke opisoval s krilaticami vizionarja ter ga primerjal z Robertom Schumanom in Konradom Adenauerjem.
