56. svetovno prvenstvo v namiznem tenisu v Houstonu te dni poteka po spremenjenem protokolu, saj lahko na njem nastopa le elita. V Teksasu lahko tekmuje le po najboljših 128 igralcev in igralk s svetovne lestvice, a največ štirje na državo. Slovenijo bi lahko zastopali trije igralci, a jo v teh dneh v Houstonu le dva. To sta Darko Jorgić (23. na svetu) in Deni Kožul (108.), medtem ko se je Bojan Tokić (62.) nastopu odpovedal. Ker je postal belgijski selektor, ni želel, da bi njegova nova služba trpela, medtem ko bi se posvečal igranju med posamezniki. »Odločitev ni bila lahka. Odločil sem se, da bom svoje delo opravil profesionalno in vodil belgijske igralce tako, kot je treba,« je pojasnil Bojan Tokić.
V slovenskem namiznem tenisu je velik razpon med moškimi in ženskami. Medtem ko so trije moški v evropskem vrhu, v ženski reprezentanci igralke ne zasedajo mest, ki bi jim omogočale uvrstitev na največje tekmovanje. Večkrat v preteklosti je bilo drugače, ko je moški namizni tenis vlekel le Bojan Tokić, ženske pa so leta 2003 v Aarhusu pod vodstvom Jožeta Mikelna v postavi Martina Safran, Biljana Todorović in Helena Halas osvojile ekipno kolajno na evropskem prvenstvu. Moškim je takšen podvig uspel pred štirimi leti v Luksemburgu, vrhunec pa je pod vodstvom Andreje Ojsteršek Urh moška reprezentanca doživela letos z uvrstitvijo na olimpijske igre, torej med najboljših 16 reprezentanc.
Najboljše slovenske igralke so na najnovejši svetovni lestvici na naslednjih mestih: Alex Galić je 158., Ana Tofant 240., Aleksandra Vovk 288., Katarina Stražar pa 296. O tem, zakaj slovenskih igralk na svetovni lestvici ni tako visoko, da bi lahko nastopile na največjem tekmovanju, smo se pogovarjali s slovensko selektorico Vesno Ojsteršek.
Dobro izhodišče
»Realnost v svetu namiznega tenisa je, da lahko moški od namiznega tenisa živijo, če so na svetovni lestvici uvrščeni do 100., morda celo 150. mesta. Ženske morajo biti uvrščene precej višje, če želijo jesti namiznoteniški kruh. Zato se moški lažje odločijo za profesionalno kariero,« opozarja Hrastničanka. »Sistem v Sloveniji je takšen, da od prvih korakov naprej otroke učimo odličnosti. V osnovni šoli naj bi bili vsi odličnjaki, po možnosti tudi v gimnaziji, potem pa morajo vso svojo energijo vlagati v fakulteto in jo končati v rokih. V takšnem sistemu ni dovolj časa, da bi športnik lahko uspel v mednarodni konkurenci. Naj poudarim, da nimam nič proti takšnemu družbenemu razvoju. Kljub temu pa menim, da ni konec sveta, če športnik konča študij kakšno leto pozneje in se posveti tudi športni karieri.«
Nekdanja vrhunska igralka in jugoslovanska reprezentantka pravi, da luknja med moškim in ženskim namiznim tenisom vendarle ni tako velika, kot kažejo uvrstitve na svetovni lestvici. »V moški članski konkurenci je velik razpon med vodilno trojico in preostalimi igralci, v ženski pa imamo igralke, ki so se prišle do ravni, ko jih do preboja v vrh loči le pravi profesionalni pristop. Generacija igralk, med katere sodijo Katarina Stražar, Ana Tofant in Aleksandra Volk, ima dobro izhodišče. Naj poudarim, da imamo v ozadju tudi obetavno mlado igralko Saro Tokić, ki v kadetski konkurenci sodi med najboljše v Evropi.«
Napredek pri prvih žogah
Vesna Ojsteršek izpostavlja, da je pri vsaki igralki zelo pomembno, da sama uvidi pot, po kateri se lahko prebije v ospredje. Pravi, da besede nikoli ne morejo nadomestiti dejanj, zato je vselej najpomembnejše, da igralke z dobrimi igrami in rezultati začutijo, kateri smeri razvoja morajo posvetiti svoje treninge in razmišljanje. »Katarina je denimo ta tako imenovani klik v glavi začutila na evropskih kvalifikacijah za olimpijske igre v Tokiu. Verjamem, da se tako ona kot druge igralke zavedajo, da se morajo maksimalno posvetiti profesionalni karieri, da se bodo lahko prebile do mest, ki jih bodo vodile do največjih tekmovanj. Napredek moramo narediti predvsem v prvih odigranih žogah, kar je v namiznemu tenisu najtežje. Prepričana sem, da imamo znanja in tehnike dovolj. Vse skupaj pa moramo nadgraditi.«
Slovenska selektorica se je dotaknila še ene težave v Sloveniji, in sicer, da ni več namiznoteniškega centra, kakršen je bil pred leti na Otočcu in iz katerega sta se uveljavila Hrastničan Darko Jorgić in Logatčan Deni Kožul. »Menim, da bi bilo najbolje, da bi bil center v Ljubljani, kjer bi imeli igralci in igralke v študentskih letih najmanj logističnih težav. Po drugi strani pa je najpomembnejše, da bi ga le imeli, kjerkoli že pač, saj je navsezadnje najpomembnejši trening. Upam si trditi, da imamo v Sloveniji dovolj strokovnega znanja, da bi vzgojili vrhunske igralce, če bi le imeli dobre pogoje. Tako pa ves čas krpamo luknje in iščemo termine in lokacije skupnih treningov.«
Ob koncu pogovora se je Vesna Ojsteršek dotaknila še trenutnih težkih razmer, ki so v zadnjih skoraj dveh letih pokazale, da jim mednarodne namiznoteniške institucije niso kos. »Pred svetovno zdravstveno krizo smo lahko jeseni pripravili natančen plan mednarodnih turnirjev in priprav. Zdaj tega ne moremo, saj ne vemo ničesar niti za mesec dni naprej. Celo tega ne vemo, kje in kdaj bodo turnirji. Še dobro, da imamo na račun Jožeta Urha toliko mednarodnih poznanstev, da se lahko vsaj dogovarjamo za kakšen vadbeni termin v Saarbrücknu.«
