Glavni trener Nejc Brodar, Urevčeva in Šimenc so že deset dni na treningih v Beitostoelnu na Norveškem, danes so odpotovali proti Ruki (trener z avtomobilom, tekmovalca z letalom), Lampičeva pa bosta prišla jutri z letalom iz Slovenije. »V Skandinaviji bi za ta letni čas pričakoval več snega in prave zime. Vseeno so nam gostitelji pripravili petkilometrsko progo, zato ni bilo ovir za dober trening. Načrtovali smo nastop na dveh tekmah, a nam je sprint odnesel močan veter, na razdalji v klasični tehniki pa sta Eva in Miha odtekla solidno,« se je glasil uvodni raport glavnega trenerja Nejca Brodarja pred odhodom v Ruko, kjer je temperatura med –15 in –20 stopinjami Celzija.

Brodar ima visoke cilje in pričakovanja pred začetkom olimpijske sezone. »Lahko jih razdelim na dva dela. Prvi so odlični nastopi v svetovnem pokalu, v katerem je bila rezultatska letvica v zadnjih sezonah postavljena zelo visoko. Želim si, da bi takšno raven vsaj ohranili in pri nekaterih tekmovalcih in tekmovalkah še malce nadgradili. Z zadnjih dveh svetovnih prvenstev smo se obakrat vrnili s kolajnami in v tej luči moramo razmišljati tudi o olimpijskih igrah v Pekingu, ki predstavlja drugi del ciljev. Anamarija je najboljša sprinterka minule sezone, skupaj z Urevčevo pa tvorita eno najmočnejših dvojic. Verjamem, da bosta na Kitajskem pokazali svoj maksimum. Pustimo se presenetiti v pozitivnem smislu,« pravi Brodar.

Dvakrat v dveh mesecih

Anamarija Lampič v zadnjih treh letih ni bila niti prehlajena niti bolna, zdaj pa je v dveh mesecih dvakrat za teden dni obležala v postelji. Obakrat je prehlad in boleče grlo staknila po koncu sklopa priprav med regeneracijo, a pravi, da zaradi tega ni izgubila na moči. »Na srečo antibiotiki niso bili potrebni. A bolezen je bila tudi plus, da sem se malce spočila. Malce še čutim na glasu in upam, da bom imela zdaj tri leta mir,« se nadeja 26-letna Anamarija Lampič, dobitnica dveh bronastih kolajn v posamičnem in ekipnem sprintu na letošnjem SP v Oberstdorfu. Vedno nasmejani tekmovalki iz Valburge se zdi nenavadno, da bo šele jutri odpotovala v Skandinavijo, kajti v prejšnjih sezonah je bila v tem času tam vsaj že teden ali dva: »Sploh nimam občutka, da je v petek že prva tekma nove sezone. Zadnjih pet dni sem trenirala v Planici, zdaj pa 'gas' na letalo za Finsko.«

»Bom kar neposredna: želim si kolajne na olimpijskih igrah v Pekingu. Toda eno si jo je želeti in sanjati o njej, drugo pa jo dobiti,« se zaveda Lampičeva, ki pa o tem tekmovanju še ni konkretneje razmišljala. »Ne razmišljam o tem, kakšna bo proga, kakšno bo vreme… Vem, da bo proga na večji nadmorski višini, slišala pa sem, da bo takrat vreme mrzlo in vetrovno. A bo za vse enako, zato se s tem ne obremenjujem. Če si dober, si pač dober,« meni Anamarija, ki pa si je praznični osmi februar, ko bo v Pekingu posamični sprint, posebej označila na koledarju. Na dveh pripravljalnih tekmah med 11-dnevnimi pripravami v Davosu je kljub slabšim smučem dvakrat opravila s tekmicami, v sezono pa vstopa samozavestna, motivirana in sproščena: »Če bom v svetovnem pokalu na takšni ravni kot v minuli sezoni, lahko naredim kljukico.«

Uspešna menjava smuči

»Ne dvomim o tem, da sem dobro pripravljena. Napredovala sem v klasični tehniki, tudi v drsalni je bilo nekaj plusa,« je optimistično razpoložena tudi Eva Urevc, ki je na SP v Oberstdorfu v ekipnem sprintu skupaj z Lampičevo osvojila bron. »Glavni cilj v sezoni so olimpijske igre, a do tja je še daleč. Na novoletni turneji Tour de Ski bom startala le na prvem sprintu, preostale tekme bom izpustila. Bom pa nastopala na tekmah svetovnega pokala na večji nadmorski višini, kar bo najboljša priprava za Peking, kjer bodo tekme prav tako na večji nadmorski višini,« načrtuje Urevčeva, ki je na sobotni tekmi dobila potrditev pravilnosti svoje odločitve, ko je pred lansko sezono zamenjala smuči.

Miha Šimenc je zaradi operacije (diskus hernija) in rehabilitacije izgubil celo lansko sezono, že dan po operaciji pa je zapustil bolnišnico in odšel domov. Moral je takoj začeti čim več hoditi: sprva nekaj kilometrov, po enem mesecu že deset. »Treniral sem po prilagojenem programu. Vsak dan sem počel nekaj, da bi se čim bolje in čim hitreje rehabilitiral. Imel sem povsem drugačno sezono, saj sem lahko šel na trening, kadar sem želel, in treniral, koliko sem želel. Ni bilo nobenega pritiska, sočasno pa sem želel tekmovati, a nisem mogel in smel,« opisuje Miha Šimenc.

Za prvi cilj sezone si je zastavil, da lahko trenira brez bolečin, kar mu je tudi uspelo: »Bolečin, povezanih s hernijo, ni več. Po sobotni tekmi sem imel bolečine v hrbtu, a je šlo bolj za 'musklfiber', ker leto in pol nisem nastopal v klasiki. A po dveh dneh je izginil.« Po minuli sezoni je Janez Lampič razmišljal celo o koncu svoje športne poti. »Na koncu sem se odločil za nadaljevanje kariere. V pripravljalnem obdobju sem dobro treniral. Priključil sem se Anamarijini ekipi in treniral tudi z Italijani. Delal sem dobro in sem pripravljen na novo tekmovalno sezono,« ocenjuje Anamarijin brat Janez Lampič.