Desničarska stranka Republikanci je v zadnjih dveh mesecih povečala število svojih članov z 79.000 na 148.000. Vzrok je v tem, da bodo strankini člani, ki so to, tudi s plačilom 30 evrov članarine, postali najkasneje 15. novembra, prve štiri dni decembra volili strankinega predsedniškega kandidata. Za ta položaj se potegujejo predvsem trije nekdanji ministri: zadnja leta glavni pogajalec Evropske unije z Veliko Britanijo Michel Barnier, predsednik najsevernejše regije Xavier Bertrand in predsednica pariške regije Valérie Pécresse. Brez možnosti za zmago naj bi bila poslanec Éric Ciotti in župan mesteca Garenne-Colombes Philippe Juvin.
Slabe karte za republikance
Kot kažejo ankete, bi kandidat Republikancev na predsedniških volitvah aprila 2022 dobil od 10 do 14 odstotkov glasov, pred petimi leti pa je bil njihov kandidat po anketah glavni favorit. A François Fillon, ki je novembra 2016 zmagal na primarnih volitvah desnice s kar 4,5-milijonsko udeležbo, je leta 2017 zaradi razkritja, da je več let fiktivno zaposloval svojo soprogo, izgubil dobljene volitve.
Zdaj ni mogoče predvideti, kdo bo izvoljen v začetku decembra, saj seznam strankinih članov ni javno dostopen. V prednosti sta socialno usmerjeni Bertrand (56 let) in liberalna Pécressova (54 let), saj imata izkušnje s spomladanskih regijskih volitev in nista tako toga kot 70-letni Barnier. Njegovi prednosti pa sta, kot pri 56-letnem Ciottiju, da ga zanaša skrajno desno, kar velja tudi za člane stranke, in da ni, kot pred leti Bertrand in Pécressova, izstopil iz stranke.
Vsi ti desničarji so stisnjeni med predsednikom Emmanuelom Macronom in skrajno desnico, kjer že nekaj mesecev poteka silovit spopad med Marine Le Pen in Éricom Zemmourjem (ki se kot Macron še ni razglasil za predsedniškega kandidata). Macron se s poudarjanjem vrednote dela, nujnostjo pokojninske reforme in zavzemanjem za nuklearke vsekakor giblje na terenu Republikancev, Le Penova in Zemmour, ki ju podpira kar tretjina Francozov, pa s svojim pritegovanjem medijske pozornosti silita kandidate Republikancev, da so vse bolj radikalni na področju priseljenske politike. Barnier celo zahteva moratorij za priseljevanje in suverenost Francije proti EU.
Zemmourju se zatika
Zemmourju so prejšnji teden najprej v Ženevi, potem pa še v ugledni londonski znanstveni ustanovi Royale Institution odrekli gostoljubje, ker spodbuja rasno sovraštvo. Poleg tega se je v zadnjih tednih njegov meteorski vzpon ustavil pri 15 ali 16 odstotkih podpore.
Zdaj bi lahko še padel, potem ko je ob obletnici krivdo za pariške pokole 13. novembra 2015 politikantsko pripisal priseljevanju in tedanjemu predsedniku Françoisu Hollandu. Precej arogantno je tudi izjavil, da je sam obkrožen s knjigami, Le Penova pa z mačkami. Celo Jean-Marie Le Pen, ki ga od junija podpira proti svoji hčeri, je zdaj za Zemmourja izjavil: »Ni na nivoju, Marine pa ima izkušnje.«
Levica je šibka
Nenavadno je, da ima danes skrajna desnica več volilcev kot levica. Tudi 70-letnemu radikalnemu levičarju Jean-Lucu Mélenchonu, ki je leta 2017 z 19,5 odstotka glasov zasedel četrto mesto, zdaj slabo kaže. Pri petih odstotkih podpore pa že lep čas ostaja 62-letna socialistična pariška županja Anne Hidalgo. Malo boljši je 54-letni Jannick Jadot, ki je zmagal na primarnih volitvah Zelenih.
Del volilcev na zmerni levici pa še naprej podpira Macrona kot branik pred skrajno desnico. Navsezadnje ni slabo vodil države. Seveda vsi drugi predsedniški kandidati trdijo nasprotno. Celo tekmujejo, kdo bo bolj črno naslikal današnjo Francijo. Zemmour govori o njenem »propadu«. A Francija je zdaj razmeroma uspešna v boju proti covidu-19, gospodarstvo je na dobri poti, brezposelnost najnižja v zadnjih 14 letih. Velika večina Francozov na primer ne vidi, da je njihov življenjski standard vse višji, le pri desetini najrevnejših se je malenkostno poslabšal. Kot velik problem pa bi se ob povečanju obresti zaradi inflacije lahko kmalu izkazalo veliko javno zadolževanje.
