Čeprav so zasluge avtorjev in uglednih oseb, ki so ga pripravili, nedvomno največje že zato, ker so ugriznili v kislo jabolko sprememb, ki si jih nobena stranka ne želi in jih noče, se množica nas sopotnikov trudi, da bi s svojimi mnenji, vprašanji, željami, zahtevami in pripombami vnesli v predlagani predpis naša videnja izboljšanja stanja v družbi. Vsi nekako upamo, da se bodo razmere in odnosi spremenili še na normalen, to je demokratičen način. Če pa ne, se iz večstoletne zgodovine ve, da se razmere spremenijo tudi na drugačne načine. Z upori zatiranih, izkoriščanih in nezadovoljnih ljudi. Verjamem, da si tega nasilja nihče ne želi. Res je tudi, da še nobena avtokracija ni bila večna. Tudi današnja ne bo.
A vendar še obstaja upanje, da bo razum premagal številne »mehurčke« oblastnikov, v katerih živijo kot večvredni ter »malo bolj enakopravni«, kot smo mi, običajni državljani.
V omenjenem predlogu, ki smo ga vzeli za svojega in ga obravnavamo, dopolnjujemo ter izboljšujemo, je zajeta ena sama želja: izbrati ljudi, ki nas bodo dostojno predstavljali oziroma zastopali naše interese. Hkrati pa ne dovoliti takšnim, kot jih imamo zdaj, da nas dušijo še naslednjih trideset let. Bodisi kot pozicija ali opozicija.
Tu so se zahteve protestnikov kolesarjev, nezadovoljnih akademikov, kulturnikov in običajnih državljanov združile in poenoteni, čeprav med seboj različni, poskušamo doseči nemogoče. To je spremembo enega temeljnih zakonov v tej državi, ki je poleg ustave in številnih drugih predpisov ogledalo vseh nas.
Ne vem, ali nam bo uspelo. Nekaterim to absolutno ni v nikakršnem interesu. Zdi se, da so to že dojeli in si ne želijo žagati veje, na kateri udobno sedijo. Tudi nekateri mediji navedenega ne opazijo in le redka so vprašanja na to temo. Pa bi morali zaznati.
A med ljudmi, ki jih srečujem, je najpogostejše vprašanje, »ali bomo volili še po starem ali po novem«. Zavedamo se pomena navedenih ključnih vsebinskih sprememb. A vendar se mi zdi, da je težko prehiteti čas, če poskušamo spoštovati demokracijo in pravni red. To pomeni, da vsi, ki se želimo priključiti na zadnje stopnice zadnjega vagona zadnjega vlaka, ki odhaja naprej, imamo še možnost vstopiti s tem zakonom in razmišljanjem ter težnjo po odhodu v svobodo.
Tisti, ki bodo zaostali, bodo zamudili. Ostali bodo na peronu zgodovine in prihodnost se jim bo odmaknila. Upam samo, da zaradi sedanjih oblastnikov ne bomo zamudili vsi.
Miloš Šonc, Grosuplje