Če sem lahko malo pikra, pa to ne pomeni, da kažem na koga s prstom, a vendarle vsake toliko časa kakšna kolegica s covidnega oddelka, ko je utrujenost le prehuda, reče, naj tisti, ki ne verjame, pride sem in pomaga. Lahko samo nosi čaj od bolnika do bolnika, pa bo videl, kako težko je biti 200 ur vsak mesec v službi. Ko se pogovarjam z nadzornimi sestrami, ki sestavljajo urnike, je stiska izjemno huda, saj ga nimajo več s kom sestaviti.
Večkrat bomo morali tudi v lastnih krogih sprejeti, da smo ta poklic razvrednotili. Moj osnovni namen in namen vseh, ki delujejo tudi na politični ravni, je, da se postavi jasno ogledalo, da mora v zdravstvu veljati določen red – kdo kaj dela, kaj zna, kaj zmore, kaj sme. Mnogi se ne zavedajo, da odgovarjamo tudi kazensko, če kaj naredimo narobe. In za vse to je treba biti tudi pošteno plačan. Tudi naš poklic se spreminja s svetlobno hitrostjo. Od začetka epidemije do danes so se pristopi zdravljenja obrnili na glavo. Novi postopki, prijemi… In vsega tega se morajo naučiti tudi medicinske sestre. Velikokrat me vprašajo, zakaj se medicinske sestre ne morejo usposobiti za delo s covidnimi bolniki, ki potrebujejo umetno predihavanje. Če povem s prispodobo, je to tako, kot bi vozniku avtomobila rekel, naj vozi letalo. To ni enostavno, to je popolnoma drugače. Nedeljski dnevnik