Z gotovostjo lahko trdimo, da predstavniška demokracija kot sistem upravljanja večine držav v 21. stoletju ne deluje. Predstavlja celo grožnjo blaginji in prihodnosti prebivalstva. Takšne ocene ne presenečajo, saj do tristote obletnice sistema predstavniške demokracije manjka le še nekaj desetletij. Brez bistvenih sprememb je ta sistem preživel več razvojno-industrijskih revolucij in se zoperstavlja tudi zadnji, digitalni revoluciji.
V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je bil v svetu na davčnem in finančnem področju izpeljan prevrat, ki je prinesel trajno povečevanje svetovne premoženjske neenakosti. Po podatkih britanske dobrodelne organizacije Oxfam 42 najbogatejših ljudi poseduje toliko premoženja kot 3,7 milijarde revnejše polovica človeštva. Izvršni direktor, ki je pred 50 leti zaslužil 12-krat več kot tipični delavec, danes zasluži 350-krat več. To je le drobec velikega mozaika svetovne premoženjske neenakosti.
Podatek o nevzdržni neenakosti je pomemben, ker ima prav manjšina najpremožnejših odločilen vpliv v sistemu parlamentarnega odločanja. Odločitve, s katerimi se upravljajo države, se resda sprejemajo v parlamentu. Vendar ima v procesu oblikovanja predlogov odločitev, ki jih potem (le) potrjuje parlament, največji vpliv neformalna zunajparlamentarna oblast. Predstavljajo jo premoženjsko vplivni posamezniki in skupine. Ob aktivnem ali pasivnem sodelovanju politikov tukaj daleč od javnosti nenadzorovano potekajo korupcijski posli. Tu najdemo napotek, da je prakso korupcijskega ravnanja mogoče uspešno eliminirati le z demokratizacijo procesa pripravljanja družbenih odločitev.
Upravljanje države v sistemu predstavniške demokracije sledi interesom bogatih in vplivnih ter manj zadovoljevanju potreb in blaginje množice revnih. Takšno je danes stanje predstavniške demokracije tudi v Uniji, ki brez težav legalizira sistem avtokratske oblasti. Podnebna konferenca OZN COP26 v Glasgowu z udeležbo predstavnikov 200 držav ni prinesla tako želenega preobrata. Zakaj?
Zahteve protestnikov in tudi znanstvenikov po drastičnem zmanjšanju rabe fosilnih goriv bi morale v ospredje postaviti tudi odločne zahteve po korenitih spremembah sistema upravljanja držav. Vendar tega ne počnejo. Naravnost neverjetno je, da protestniki in znanstveniki podnebne krize ne povezujejo z (ne)učinkovitostjo sistema upravljanja držav. Pomanjkanje legitimnosti v sistemu predstavniške demokracije na protestih ni problematizirano, čeprav je to ključni dejavnik podnebne krize.
Nasprotja, kot so segrevanje planeta, podnebna kriza, povečevanje neenakosti, revščina, množične migracije, avtokratizmi…, ki jih rojeva benigni sistem predstavniške demokracije, so tako kompleksna, da jih ni mogoče sanirati s popravljanjem sistema. Preboj iz zaprtega kroga predstavlja vzpostavljanje legitimnosti pri upravljanju držav z uporabo orodij neposredne demokracije. Zahtevam za podnebno pravičnost moramo dodati zahteve, da naj absolutno oblast političnih strank zamenja absolutna oblast ljudstva.
Janez Krnc, Litija