»Še vedno sem brez besed. Komaj govorim. Počutim se neverjetno,« je po naslovu dejal Fabio Quartararo. Dvaindvajsetletnik se je rodil v Nici in že pri štirih letih ga je oče, ki je nekdanji francoski prvak v razredu do 125 ccm, posadil na motor – yamaho PW50. Najprej se je učil voziti po lokalnih manjših dirkališčih, nato pa je začel dirkati tako v Franciji kot Španiji. Na prvenstvu Katalonije je osvojil naslove v razredih do 50 ccm, 70 ccm in 80 ccm. Nato je postal prvak tudi v mediteranskem razredu moto3, kar ga je pripeljalo v španski moto3. S štirinajstimi leti je leta 2013 postal najmlajši, ki je osvojil naslov v tem razredu, uspeh pa je z ubranitvijo naslova ponovil tudi leto pozneje.

Vzdevek iz mlajših let

Iz mlajših let ga spremlja vzdevek El Diablo (hudič), saj so ga tako klicali njegovi tekmeci zaradi posebne poslikave hudiča na čeladi. Po vseh teh uspehih se ga je prijel tudi vzdevek »novi Marquez«. Sledila je selitev v svetovni razred moto3 v ekipo Estrella Galicia 0,0. Debitiral je s sedmim mestom na prvi dirki sezone v Katarju. Na naslednji dirki v Austinu je že dosegel prve stopničke z drugim mestom in v Jerezu tudi prvi najboljši startni položaj. V Misanu si je nato zlomil gleženj in je bil zato prisiljen izpustiti večino preostanka sezone. Vrnil se je šele na zadnjo dirko v Valencii, kjer pa je ostal brez točk. Sezono je končal na desetem mestu. Pustil je soliden vtis, a vsi so pričakovali, da bo – glede na pretekle uspehe – bolj dominanten.

V naslednji sezoni je zamenjal moštvo in odšel k Leopardu, ki je sezono pred tem z Britancem Dannyjem Kentom slavil naslov prvaka. Vsi so pričakovali, da se bo Quartararo boril za naslov, a je povsem razočaral. Njegov najboljši rezultat je bilo četrto mesto v Avstriji. V razredu moto3 je odpeljal 31 dirk, dvakrat je stopil na zmagovalni oder in dvakrat je začel dirko z najboljšega startnega položaja. Leta 2017 je odšel v višji razred moto2 v moštvo Pons. Na prvi dirki je ponovil sedmo mesto iz razreda moto3, a spet ni pokazal svojega potenciala, sezono pa je končal na skupnem 13. mestu.

Javnost je bila razdeljena

In v naslednji sezoni je znova zamenjal moštvo. Odšel je v Speed Up in po slabem začetku sezone v Barceloni končno odpeljal izjemno dirko in najboljši startni položaj kronal z zmago. Sezono je končal na skupnem desetem mestu. V razredu moto2 je odpeljal 36 dirk in dosegel eno zmago, dvoje stopničk in en najboljši startni položaj. Javnost je bila glede njega še vedno razdeljena. Nekateri so verjeli, da bodo uspehi prišli prej ali slej, spet drugi so dejali, da je podlegel pritisku, in so ga že odpisali. Lin Jarvis, šef moštva Yamahe v razredu motoGP, je verjel v njegov uspeh in ga je privabil v poltovarniško ekipo Petronas Yamaha SRT za naslednjo sezono razreda motoGP. Njegova izjemna debitantska sezona je utišala vse dvomljivce. V Jerezu je postal najmlajši v najmočnejšem motociklističnem razredu, ki je dirko začel z najboljšega startnega položaja, pozneje pa jih je v sezoni nanizal še pet.

S takrat praktično nepremagljivim Marcom Marquezom se je nekajkrat udaril v zadnjih krogih dirke in mu zelo otežil delo. Krstno sezono je končal na petem mestu s sedmimi stopničkami in z naslovom najboljšega debitanta sezone ter najboljšega poltovarniškega dirkača. V naslednji sezoni, ki je bila zaradi epidemije koronavirusa krajša in izpeljana le v Evropi, je bil že eden glavnih favoritov za naslov. Po zmagi na prvi dirki v Jerezu in padcu ter zlomu roke Marqueza je slavil tudi na drugi dirki na istem prizorišču. Nato je imel veliko več težav in v nadaljevanju je zmagal le še v Barceloni. Po zelo izenačenem prvenstvu, ki ga je končal šele na osmem mestu, je presenetljivo zmagal Španec Joan Mir s suzukijem.

Zamenjal svojega idola Rossija

Pred letošnjo sezono je zamenjal moštvo in odšel v tovarniško ekipo Yamahe, kjer je zamenjal svojega idola, Italijana Valentina Rossija, ki je v nedeljo končal kariero. Veliko je pred sezono vložil tudi v psihološko pripravo, saj sodeluje s psihologom. »Glavni cilj je bil, da mi pomaga ostati miren. Njegove nasvete upoštevam v celoti, tako da izvajam vaje pred treningi ali pa ko začutim, da jih potrebujem,« je opisal Quartararo.

Hitro se je vklopil v novo ekipo in začel zmagovati. Zmage pa niso vedno dovolj, da postaneš svetovni prvak. Pomembni so tudi konstantni rezultati in v tej sezoni je Quartararo šele na predzadnji dirki v Portimau zabeležil svojo prvo ničlo v sezoni. Dosegel je pet zmag in skupno deset stopničk ter štiri najboljše startne položaje. Na zadnjih dveh dirkah, ko je že postal prvak, ni bil več tako prepričljiv, zato mu bo prav prišel počitek, nato pa kmalu sledijo priprave na ubranitev naslova prvaka.