Najvišja točka v majhnem kraju Drbetinci v občini Sveti Andraž je hrib Ostragova s 309 metri nadmorske višine. Na njem so pred kratkim postavili razgledni stolp, s katerega seže pogled na Donačko goro, Boč, Kozjak, Pohorje in Hrvaško Zagorje. Žal na stolpu ni oznak, v kateri smeri je kaj, kar sta pogrešala tudi Karen Savory in Van Keele iz Montane v Združenih državah Amerike, kolesarska popotnika, ki sta v Drbetincih na poti proti Avstriji zaključevala svoje popotovanje po Sloveniji.

»Vaša dežela je prečudovita! Zagotovo se bova vrnila, morda že prihodnje leto, saj morava prekolesariti še kar lep del Slovenije in si med drugim ogledati Postojnsko jamo, Lipico in Maribor z najstarejšo trto na svetu,« navdušeno pripovedujeta Karen in Van.

Radostni in sila spretni ljudje

Na pot s kolesi sta se podala pred tremi meseci z Dunaja in na 1700 kilometrov dolgi poti sta prekolesarila del Avstrije, hrvaške Istre in Like ter del Slovenije. »Niste zaman razglašeni za evropsko gastronomsko regijo! Še posebej dobro sva jedla prav tu v Slovenskih goricah; najbolj slastna je kraljica tukajšnjih miz gibanica, ki so nama jo ponudili zelo prijazni in gostoljubni domačini. Pa meso iz tünke in zaseka na domačem kruhu iz krušne peči,« pravita Karen in Van. Veseli ju, da sta prav v času trgatve kolesarila po Slovenskih goricah.

»Kako zelo radostni so tukaj ljudje! Pa sila spretni pri obiranju sladkega grozdja in hkrati glasno prepevajo. Povedali so nama, da zato, da ne jedo grozdja, saj mora to ostati za vino,« smeje pove Karen. Tudi vina sta okušala, a čez dan le po kozarček, ob večerih pred spanjem pa malce več. »Najpogosteje sva si privoščila beli pinot, chardonnay, rumeni muškat, sauvignon in traminec, torej vina, ki so značilna za Slovenske gorice, kot so naju poučili domačini.«

Na trgatev v gorice z motorji

V svojem vinogradu v Drbetincih tik pod razglednim stolpom je imel trgatev tudi Ernest D. iz Mozirja v Savinski dolini. Poleg njegove žene, ki je po rodu iz Drbetincev, je trgalo belo grozdje še 15 Savinjčanov. Na trgatev k prijatelju Ernestu so se pripeljali z motorji. »Zato danes ne pijemo vina, bomo pa ob koncu prijetnega delovnega dne vseeno kakšno zapeli in zagodli,« so hudomušno dejali. »Trta je lepo in bogato obrodila, da bo vino kakovostno, pa se bomo potrudili v kleti,« pravi Ernest, ki je prvo trgatev imel že pred dobrimi 14 dnevi, ko so trgali ranino.

Da bo vino zelo kakovostno, je prepričan tudi starosta vinarstva in kletarstva Janez Druzovič iz Drbetincev. »Že v času naših prednikov ob jantarni cesti v deželi Norik in v času rimskega imperija pred več kot 2000 leti so bila pobočja v naših goricah zasajena z vinsko trto,« razlaga Janez, ki berače najprej nagovori: »Pozdravljen bodi, ljubi gost, naj ti prijeten bo naš dom preprost.« Pove, da so vsi člani družine s sinom Simonom na čelu v vinogradu, saj je trgatev na vrhuncu.

»Jaz pa se držim bolj v kleti, prebolel sem korono in bil več kot 40 dni v bolnišnici, okužili pa so me na cepljenju…« pripoveduje. In še, da se zgodovina vinogradništva in kletarstva v njihovi družini prenaša že več kot sto let. Prvi natančen zapis dokazuje letnica, vgravirana v staro prešo iz leta 1884. »Marljivi ljudje so za trto vedno ubrali in izbrali najboljšo rodno zemljo in pobočja, ki so obrnjena proti jugu, torej proti soncu. Naši predniki so izbrali najboljše hribčke, njihove skrbne roke in ljubezen do blagorodne rastline pa so dale najboljša vina. Slava jim, prav so imeli! Veste, ko se človek poveže z naravo in trto, postane kletarjenje velik užitek,« še pove Janez Druzovič.