Zakaj bi bilo s človeštvom drugače? Tudi zanj obstaja neka življenjska doba. Če odmislimo evolucijo in Darwina in si za rojstvo človeške vrste zapišemo pojavnost homo sapiensa, smo pri častitljivi starosti 200.000 let. In se vprašajmo: koliko še?
Spomnim se iz časov osnovne šole, da smo razpredali o tem, da se bo sonce enkrat vendarle ugasnilo, kot se ugaša vsaka zvezda, in da bo takrat tudi življenja na Zemlji konec. V letih 1956–1963 besedne zveze »podnebne spremembe« še nismo poznali. Morda v ožjih strokovnih krogih, a širša javnost o tem ni imela pojma. Že globoko v industrijski dobi smo se prej spraševali, kako se bomo greli in vozili, ko se bodo naftni vrelci izsušili. Na veliko smo v industriji, transportu in gospodinjstvih kurili nafto, premog, plin in v ozračje spuščali vse večje količine ogljikovega dioksida, ki so sčasoma presegle zmogljivosti presnavljanja, ki jih ima narava s svojimi gozdovi in preostalo floro (gozdove smo celo krčili). Nastala je topla greda, ki je danes nismo več v stanju prebiti. In grejemo se. Iz leta v leto bolj. Topijo se večtisočletni ledeniki, na Arktiki, Antarktiki, v Himalaji, Andih, Alpah, tudi v naših gorah, višina morij narašča, prihaja po eni strani do poplav, po drugi do suš in požarov, povsod do spremenjenih in hudo ekstremnih vremenskih pojavov, izumirajo biotopi, kmalu pričakujemo še vse bolj množične migracije ljudi z zavoljo podnebja huje prizadetih območij. Danes bežijo v glavnem zaradi vojn in revščine, jutri že iz same osnovne potrebe po pitni vodi ali ker bodo njihovi domovi že pod morsko gladino. Možne, če že ne kar verjetne, bodo zaradi teh selitev tudi vojne. Da ne bo pomote, govorimo o tistih podnebnih spremembah, ki so posledica človeških dejavnosti, ker se podnebje spreminja tudi zaradi povsem naravnih procesov, a problematične in že skoraj neobvladljive so le tiste, za katere smo krivi sami.
Kako vse to preprečiti, vse te procese ustaviti ali vsaj upočasniti ter se jim prilagajati in z njimi sobivati, je vprašanje, ki nas mori že nekaj desetletij. Najglasnejši in najbolj goreči alarmi so se pojavili sicer že v 90. letih prejšnjega stoletja, kolikor lahko razberemo iz takratnih dnevnikov. Odgovor znanstvenikov je jasen in danes povsem enoglasen: opustiti fosilna goriva, jih nadomestiti z obnovljivimi (sonce, veter, voda, biomasa – jedrsko je poglavje zase), zmanjšati energetsko porabo in zadržati na tak način segrevanje ozračja do konca stoletja na največ stopinjo in pol v primerjavi s predindustrijskim časom. Danes smo pri plus ena. Le tako si bomo podaljšali preživetje oziroma obstoj na planetu Zemlja še za kako stoletje.
A vse kaže, da je ta cilj že zamujen, še posebno po ohlapnih zavezah, ki so jih sprejeli na konferenci COP26 v Glasgowu, ki je veljala za zadnji vlak proč od katastrofe. Stroka in okoljevarstveniki so razočarani in jezni. Drvimo k segrevanju, ki bo doseglo stopinjo in pol že konec desetletja, v najboljšem primeru leta 2050. O posledicah pa je grozljivo že samo pomisliti. A vlade kot da so z drugega planeta, pravi naša vodilna klimatologinja Lučka Kajfež - Bogataj. Nič dobrega torej ni pred nami.
Aurelio Juri, Koper
