Najboljši slovenski namiznoteniški igralec Darko Jorgić je vnovič navdušil slovensko javnost. Enega svojih največjih posamičnih uspehov je dosegel 18 kilometrov stran od svojega doma v Hrastniku, saj se je na mednarodnem prvenstvu Slovenije uvrstil v polfinale. Triindvajseti igralec sveta je bil edini Evropejec med najboljšo četverico, potem ko je v soboto v dvorani Tri lilije potekal pravi boj med Evropo in Kitajsko. Staro celino so zastopali Šveda Kristian Karlsson (28. na svetovni lestvici) in Anton Kallbeg (45.), Francoz Simon Gauzy (19.) in Darko Jorgić (23.). Wang Chuqin (17.), Lin Gaoyuan (7.) in Liang Jingkun (12.) so bili premočni, vsi so tekmecem oddali po po en niz, Darko Jorgić pa je po izjemnem preobratu dobil dvoboj s 3:2.

Hrastničan je proti Zhou Qihau (123. na svetu) dobil izgubljeni dvoboj. Po zaostanku z 0:1 v nizih se je v drugem rešil tako, da je v najtežjih trenutkih zakričal, da ne čuti udarca z bekhendom, njegovim najmočnejšim orožjem, kar je bilo tedaj alarmantno. Odtlej je igral precej bolje, a kot se je izkazalo po srečnem koncu, še vedno ne tako, kot bi si želel. Pri zaostanku z 1:2 v nizih je 24-letni Kitajec vodil že s 7:3, v nadaljevanju pa je Slovencu uspel izjemen niz, ki se proti najboljšim Kitajcem posreči le redkim igralcem. Niz je namreč dobil z delnim izidom 8:1. V izjemno razburljivem odločilnem nizu sta se igralca izmenjavala v vodstvu, pri rezultatu 9:9 pa je Kitajec na svoj servis popustil.

Izkoristil preveliko željo Kitajca

»Čutil sem, da bom dvoboj dobil. V očeh tekmeca sem videl, da ne verjame več v zmago, saj se je zavedal zamujene priložnosti. Vedel sem, da bom imel priložnost napasti na njegov servis, ki mi je pred tem delal veliko težav. In sem. In sem zmagal,« je po uspehu ponosno odgovarjal Darko Jorgić. »Po uvrstitvi v četrtfinale na olimpijskih igrah v Tokiu čutim, kakšno željo imajo tekmeci, da bi me premagali. To sem še posebno občutil proti Zhou Qihau. Zdelo se mi je, kot bi na vsak način želel pokazati, da bi si tudi on zaslužil nastop na olimpijskih igrah, kamor se je s kitajskim dresom zelo težko uvrstiti.«

Po uvrstitvi v polfinale je Jorgić dejal, da s svojo igro ni zadovoljen. »Seveda bi rad vse življenje premagoval Kitajce tudi z malce slabšo igro. Tokrat se mi je izšlo tudi na podlagi pridobljenih izkušenj, večje zbranosti in mirnosti v odločilnih trenutkih,« je pojasnil ter se hitel pripravljati na polfinalni dvoboj proti Kitajcu Wang Chuqinu. Sedemnajstemu igralcu sveta, ki ima pri 21 letih za seboj izjemno uspešno kariero. Pred tremi leti je zmagal na olimpijskih igrah mladih, predlani pa je bil na svojem debiju na svetovnih prvenstvih prvak med dvojicami, kjer je bil njegov partner dvakratni olimpijski zmagovalec Ma Long.

Wang Chuqin premočan

Ko je Jorgić v polfinalu izenačil na 1:1 v nizih, je kazalo, da je Slovenec našel pravi ritem. A šele v nadaljevanju je občutil resnično moč sijajnega tekmeca, ki je bil z izjemno napadalno, natančno in izjemno močno igro za razred boljši. Jorgić se je znova zbral v petem nizu, imel pri vodstvu z 10:9 žogico za znižanje rezultata na 2:3 v nizih, a je prejel dolg servis v telo, kar ga je presenetilo. Nasploh se je lahko najboljši slovenski igralec v dveh dvobojih proti Kitajcema prepričal, da bo v prihodnosti dobival vse več dolgih servisov, ki jih vsaj za zdaj ne igra tako natančno kot kratke.

»Res je, lahko sem se dodobra prepričal, da me Kitajci spremljajo na vsakem koraku, da vsak moj dvoboj podrobno spremljajo in ga analizirajo. So velesila, ki ničesar ne prepušča naključju. Ponosen sem na svoj dosežek v Laškem. V polfinalu sem igral najbolje, a naletel na tekmeca, ki je po mojem mnenju ta čas najboljši v Laškem. Verjamem, da sem se od poraza veliko naučil. Največji problem so mi predstavljali močni udarci tekmeca, saj v Evropi ni niti enega igralca, ki bi igral tako močno,« je strnil polfinalne vtise Darko Jorgić.

Kako redki so porazi 23. igralca sveta v mednarodni konkurenci, kaže podatek, da je v zadnjem letu tekmoval na šestih turnirjih, vselej najmočnejših. Na olimpijskih igrah v Tokiu je bil četrtfinalist, v finalu svetovnega pokala in na evropskem prvenstvu se je uvrstil v osmino finala, na dveh turnirjih v Katarju je bil finalist in polfinalist, v Laškem pa znova polfinalist. Premoč je moral priznati zgolj najbolj uveljavljenim tekmecem na svetu, veliko pa jih je na zmagoviti poti tudi premagal. Za še večji preboj v svetovni vrh pa bo moral bržčas poslušati besede trenerja Jožeta Urha, ki pravi, da si bo moral vsako leto večkrat vzeti najmanj po deset dni časa in odpotovati na Kitajsko. Le tam se bo lahko navadil na moč žogic kitajskih igralcev. Res je sicer, da jih Jorgić tudi kdaj premaga, a v želji po najvišjem cilju, da bo nekoč številka ena svetovnega namiznega tenisa, bo moral narediti še več korakov. Toda morda najpomembnejše je, da njegova senca v dvorani Andreja Ojsteršek Urh pozna pot, ki jo bo treba prehoditi.