Britanski državni sekretar Alok Sharma, ki je predsedoval COP26, je vidno utrujen po samo šestih urah spanja v zadnjih treh dnevih premagoval solze, ko se je tik pred zaključkom konference delegatom opravičil zaradi njene končnice in dejal, da mu je globoko žal. Po dolgi tišini, ki je sledila tem presenetljivim in nepričakovanim besedam, ga je pred solzami rešil dolgotrajen aplavz. Čemu so ploskali delegati? Iskrenosti pri tem zelo javnem izrazu razočaranja nad vsaj delom izkupičkov konference (tem o premogu). Dan pozneje jih je Sharma pred televizijskimi kamerami branil kot zgodovinske. Morda jih je vmes slišal od šefa, premierja Borisa Johnsona, ki je dogovore, sklenjene na COP26, pred Sharmo pohvalil kot »velik korak naprej«. »Upam, da bo svet, ko se bo oziral nazaj na COP26, v tej konferenci videl začetek konca podnebnih sprememb. V prihajajočih letih bo treba še ogromno narediti, a današnji sporazum je velik korak naprej. V mednarodnem sporazumu sta, kar je ključno, prvič omenjena zmanjševanje premoga in načrt za omejitev globalnega segrevanja na stopinjo in pol,« je ocenil Johnson.
Z »načrtom« je imel v mislih dogovor, da se bodo podpisnice pakta spet srečale že prihodnje leto (ne pa šele leta 2025, kot je bilo predvideno), da bi sporočile dodatne zaveze o zmanjšanju emisij CO2 v ozračje, da bi dosegli znameniti cilj zgodovinske pariške konference: omejitev globalnega segrevanja na stopinjo in pol. To je bil glavni, a nedoseženi cilj COP26. Po zavezah COP26 bi ga omejili samo na 2,4 stopinje, že dve stopinji pa milijardi zemljanov napovedujejo usodno podnebno katastrofo. Konferenca se ni končala s polomijo, se je pa končala s slabo kupčijo za planet, ki je v primerjavi s predindustrijsko dobo že za 1,1 stopinje toplejši, posledice tega, ekstremno vreme, poplave, suše, lakote, pa najbolj čutijo nerazvite revne države, ki so daleč najmanj krive za podnebne spremembe.
Ko šteje vsaka beseda
Pakt poudarja potrebo po tem, da razvite države povečajo denarno pomoč tem državam nad še neizpolnjeno obljubo, 100 milijard dolarjev na leto, a v končnem besedilu deklaracije ni podvojitve te vsote iz njenih osnutkov. Generalni sekretar ZN Antonio Guterres je ocenil, da planet še vedno visi na nitki: »Še vedno trkamo na vrata podnebne katastrofe. Čas je za klic v sili, sicer bo možnost, da dosežemo ničelno emisijo, postala ničelna.«
Dramatičnemu zaključku COP26 je dal pečat premog, ki najbolj med vsemi fosilnimi gorivi onesnažuje podnebje z emisijami toplogrednih plinov, oziroma že druga razvodenitev besedila, ki je botrovala opravičilu in obžalovanju predsedujočega. Prvi osnutek deklaracije je razveselil okoljevarstvenike in podnebne aktiviste, saj je vseboval zavezo, da bodo podpisnice »pospešile postopno opuščanje premoga in subvencij za fosilna goriva«. Že v drugem osnutku so izpustili »pospešeno opuščanje«, po drugi razvodenitvi pa je v deklaraciji ostala le še »pospešitev naporov proti zmanjšanju energije iz premoga brez tehnologije za zajemanje ogljika in neučinkovitih subvencij«. To razvodenitev je v zadnjem trenutku zahtevala Indija, ki jo je podprla Kitajska.
Velik napredek naj bi bilo že to, da so premog, ki je bil skoraj tabu, prvič omenili v podnebni deklaraciji ZN. Tako misli celo direktorica najbolj znane okoljevarstvene organizacije, ki je sicer kritična do izkupička COP26. »Krotek je, šibak in stopinja in pol kot cilj je komaj še živ, vendar so signalizirali, da se era premoga končuje. In to je pomembno.«
Okoljevarstveniki in podnebni aktivisti pa se bolj strinjajo z oceno Inger Andersen iz okoljskega programa Združenih narodov, ki je o deklaraciji, ki se bo vpisala v zgodovino kot glasgowski podnebni pakt, dejala: »Iskreno rečeno je rezultat nekaj podobnega, kot če bi slonica rodila miško.« Najbolj znana podnebna aktivistka Greta Thunberg je bila v svojem tvitu še veliko bolj kritična: »COP26 je končan. Tukaj je kratek povzetek: bla, bla, bla.«