Da je voznik vozil z neprilagojeno hitrostjo, organi pregona sporočijo po večini nesreč. A neprilagojena hitrost še ne pomeni, da je nekdo vozil hitro, saj je tudi pri nižjih hitrostih dovolj trenutek nezbranosti, da pride do trčenja. Smisel hitrostnih omejitev pa je prav v tem, da na vseh cestah vozimo s hitrostjo, ki je sopomenka varnosti, pa naj gre za 30, 50, 90 ali 130 kilometrov na uro. Pri čemer se večina sprašuje, zakaj proizvajalci v avtomobile vgrajujejo zmogljive motorje, ki omogočajo vrtoglave hitrosti, če pa tako zelo hitro sploh ni dovoljeno peljati. Prvi so se oglasili pri Volvu in uresničili napoved, da bodo vsem avtomobilom maksimalno hitrost elektronsko omejili na 180 kilometrov na uro. Za to hitrost so se odločili zato, ker je njihova raziskovalna ekipa odkrila, da s pomočjo različnih naprednih tehnologij še lahko zagotavlja določeno stopnjo varnosti. Ni skrivnost, da so Švedi napovedali, da z letošnjim letom za volanskim obročem volva ne bo umrl niti en potnik, kar pa je v trenutnih razmerah težko uresničljivo.

V Nemčiji, ki je zadnja oaza hitre vožnje na svetu, je pozivov po omejitvah vse več, nedavna anketa pa je razkrila, da omejitev hitrosti podpira dobra polovica Nemcev. Razlogi niso zgolj varnostni, temveč tudi okoljski, saj počasnejša vožnja pomeni tudi manjše izpuste škodljivih plinov. A nasprotniki pravijo, da so tovrstni predlogi v nasprotju s človeško logiko in da bi omejitev hitrosti celotne izpuste ogljikovega dioksida v Nemčiji zmanjšala za manj kot pol odstotka. »Pred nami so pomembnejše naloge kot ta čustvena problematika, okoli katere se vrtimo znova in znova,« je pred časom dejal politik in nekdanji minister za promet Andreas Scheuer.

Dejstvo je, da ves civiliziran svet pozna hitrostne omejitve, in to zelo dolgo, saj so prvo kazen za prehitro vožnjo izrekli že leta 1896, ko je Walter Arnold v Angliji »divjal« s hitrostjo 13 kilometrov na uro, za kar so mu zaračunali en šiling. Za današnje razmere nepredstavljivo. Samo za primerjavo: ko je Usain Bolt postavil svetovni rekord v teku na 100 metrov, je dosegel povprečno hitrost 37,58 kilometrov na uro, najhitrejši maratonci pa dobrih 42 kilometrov odtečejo s povprečno hitrostjo okoli 20 km/h.

V Sloveniji odmevnih razprav, ali bi bilo smiselno na avtocesti peljati več kot 130 kilometrov na uro, ne pomnimo, so pa to najvišjo hitrost uzakonili 1. maja 1998, pred tem je bila 120 km/h. Kljub temu pa nesreče ozaveščajo večji del javnosti, da so omejitve koristne. Da se lobiji proizvajalcev s tem ne strinjajo, je legitimno, da jim pri tem sledi politika in odločevalci v državi, pa veliko manj. Nižje kazni za nekatere prekoračitve so slovenski vozniki sprejeli z odobravanjem, le upamo pa lahko, da se ne bodo vrnile kot bumerang v večjem številu prometnih nesreč tudi z najhujšim izidom.