Ko so nekoč razlagali komunizem, so rekli, da bo nastopil, ko bo človeštvo doseglo primerno stopnjo zavesti. Vtis je, da je ta trenutek še vedno zelo daleč. V takšnih okoliščinah slovenska prva nogometna liga deluje kot staromodno fizkulturništvo. A žal so namesto nje ta vikend na sporedu reprezentančne tekme, vključno z nedeljsko tekmo med Slovenijo in Ciprom, ki ne odloča o ničemer. Slovenija ne gre naprej. Morda je trenutek, da se spomnimo Luke Zahovića. Če selektor Matjaž Kek v propadlih kvalifikacijah s kom ni (dovolj) poskusil, je to Zahović mlajši. Vtis je, kot da ni upal tvegati zagotovljenega neodobravanja vsaj dela nogometne javnosti, če bi ga dal v prvo postavo in mu namenil poln igralni čas. A če našim reprezentantom česa manjka, je objestnosti v odločilnih trenutkih, in če kdo izmed njih kaže, da bi jo lahko premogel, je to Zahović. Ki je, mimogrede, standardni član prve postave trenutno tretjeuvrščene ekipe poljskega prvenstva.

Lahko da ga je Kek imel v mislih za nepomembne tekme, ki preostanejo. Po kvalifikacijskem fiasku bi bila kakršna koli novost dobrodošla, eksperiment bi bil manj opazen, če bi se izkazal, bi pa pridobil kredit. A Zahović je zbolel za koronavirusom in na zadnjih tekmah ni na voljo, sodeč po tekmi s Slovaki pa bomo tudi v prihodnje gledali iste tipe. V dolgčasu človek poskuša z norimi poskusi, kot je stava, da bo Karničnik v nedeljo igral in tudi dal gol. Za kvoto 16.