Kar zadeva vzdušje, se eden boljših košarkarskih večerov v Stožicah v zadnjih letih za košarkarje Cedevite Olimpije ni razpletel po željah. Navzlic novim protikoronskim ukrepom se je v sredo na tribunah zbralo zgledno število navijačev, ki so moštvo nosili pri povratku po zaostanku za 21 točk proti Ulmu v 4. krogu evropskega pokala, a je trenerju Jurici Golemcu zmanjkalo svežih igralcev, ki bi lahko tekmo pripeljali do uspešnega konca. Čeprav je sezona še mlada, se nakazuje, da kadrovanje ni bilo optimalno. Še največja luknja zeva na mestu organizatorja igre.
Najlažje je v ekipnem športu s prstom kazati na posameznike in jih izpostavljati za neuspehe, a dejstva so dejstva. Če je Marcus Keene, ki so ga pripeljali za prvega organizatorja igre, na igrišču preživel vsega slabih šest minut, v drugem polčasu in v obeh podaljških pa ga Golemac zaradi številnih napak ni več upal poslati na parket, je nekaj narobe. Še bolj, če lahko ugotovimo, da se igra Američana od pripravljalne tekme proti Mitteldeutscherju, ki smo jo imeli mediji možnost spremljati v živo, v smislu organiziranja igre praktično ni premaknila na bolje. Prav tako nekaj ni v redu, če njegova menjava Luka Rupnik dobi zgolj štiri minute in pol igralnega časa. Če temu dodamo, da Golemac zaradi raztresenih predstav in slabe forme težko resno računa še na Jackieja Carmichaela, Marka Radovanovića, Žigo Dimca in Luko Ščuko, je jasno, da se rotacija igralcev skrb vzbujajoče skrči. »Nekateri delajo takšne neumnosti, da je to neverjetno. Prizadevamo si za izboljšanje, popravljamo stvari, pogovarjamo se. In si bomo prizadevali še naprej. Pri nobenem od igralcev ne bom obupal, ampak bom zahteval, da popravljajo napake in napredujejo. Ko na takšni tekmi najdeš tiste, ki dobro reagirajo, jih pustiš, da igrajo. Jasno, na koncu nam je zmanjkal razpoložen igralec ali dva, a nisem imel samozavesti, da bi kakšnega od drugih poslal v ogenj,« je pojasnil Jurica Golemac.
Da vse ni v najboljšem redu, priznava tudi kapetan ekipe Jaka Blažič. Enaintridesetletni Blejec se na parketu razdaja tako v napadu kot obrambi, a priznava, da ima prav vsak posameznik v moštvu še veliko rezerve in lahko da precej več. Tudi sam občuti, da se s soigralci na parketu še ne ujamejo, kot so pričakovali, a želi storiti vse, da bi se to karseda hitro spremenilo. »Iščemo se. Ne poznamo drug drugega tako dobro, da bi si v nekaterih situacijah lahko bolj zaupali. A verjamem v to ekipo, ker vem, kako treniramo, koliko truda vlagamo v delo in koliko časa preživimo v dvorani. Ko izgubiš tako tekmo, ni lahko. Moramo se pobrati. Že v soboto nas v ligi ABA čaka Mornar. To je dobra plat košarke, saj igraš na praktično tri dni in imaš tako hitro priložnost popraviti slab vtis.«
Precej bolj prijeten je bil sredin večer za trenerja Ulma Jako Lakoviča, ki je v 50 minut dolgi tekmi skoraj izgubil glas. Nekdanjemu kapetanu slovenske reprezentance je bilo v zadovoljstvo, da se je lahko znova predstavil domačemu občinstvu. »Vedno se je lepo vrniti v Ljubljano. Sicer vemo, da sem slovanovec, a je to moje mesto. Tukaj sem doma in tukaj sem odrasel. Navijači so vedno korektni in tudi bučno podpirajo svojo ekipo, a tega smo navajeni. V Nemčiji so dvorane namreč vedno polne,« je pojasnil Jaka Lakovič, ki že tretje leto sedi na klopi Ulma. »Klub je urejen in stabilen. Dela na dolge proge. Pred lansko sezono smo se preselili v nov trenažni center, v katerega so vložili 23 milijonov. Filozofija kluba je razvijati igralce, zato imamo v moštvu veliko mladih. To je lepo in je v užitek delati, saj so vsi željni napredovanja, po drugi strani pa za trenerja težko, saj je v igri veliko vzponov in padcev. Zelo sem zadovoljen z delovanjem kluba in svojim položajem v njem.«