Kdor je mislil, da so filmom, v katerih gledamo superfrajerje in superfrajerke, štete ure, se je krepko zmotil. V Večnih, že 26. Marvelovem filmu, namreč vidimo, da Hollywoodu superherojev še ni zmanjkalo. Še zdaleč ne. V tem novem spektaklu jih vidimo kar deset. Sersi, Ikarisa, Ajak, Theno, Kinga, Phastosa, Makkari, Druiga, Gilgameša in Sprite. Da jih živ bog ne pozna, ni pomembno. Do zdaj pač niso bili na voljo. Ves ta čas, ko smo gledali Iron Mana, Spider-Mana, Hulka, Thora, Črno vdovo in Črnega panterja, so se pač skrivali. Ves ta čas, ko je Zemlji pretila takšna in drugačna apokalipsa, so stali ob strani. Tudi ko je Thanos, tisti vijolični barabin, ki je pred tremi leti v filmu Maščevalci: Brezmejna vojna s tleskom pobil, uničil in izničil polovico galaksije, niso trznili. To težko štekaš. Da štekaš to pripovedno nit, moraš biti Slovenec.

Večni so pač kot naše sredinske stranke. Nobena ideološka delitev ni dovolj velika ideološka delitev, noben pravni in moralni prestopek ni čez rob, nobena interpelacija upravičena. Oni so tiho in čakajo. Ne na pokoj in volitve, ampak na tako imenovane Deviante; svoje pošastne rojake, ki od pamtiveka ne ogrožajo le njih, temveč tudi človeštvo. Ne v polpreteklosti, film se začne tisočletja pred našim štetjem, ko ena od teh zverin skoči iz vode in poje očka iz Mezopotamije. In tako skače tudi film, medtem ko spremljamo zgodbe teh naših Večnih, ki so skozi zgodovino branili človeka in mu s svojo tehnologijo tu in tam pomagali graditi vse večje civilizacije. En trenutek smo v sodobnem Londonu in Južni Dakoti, drugič v 5. stoletju Guptskega imperija in 16. stoletju sredi Tenochtitlana. Pa v Babilonu in Chicagu. Takšne krajevne in časovne preskoke bi težko našli celo v največjih vohunskih filmih.

Da, Večni so tipičen blockbuster, pri katerem se iz vesolja vidi, da se pri potnih stroških in vizualnih učinkih ni privarčevalo niti centa, kvaliteta osnovne zgodbe pa je tam le toliko, da lahko gre vlak rutiniranega in upehanega žanra naprej. Veličastno vizualno izkušnjo tokrat sicer še posebej poudarja čudovita fotografija Bena Davisa, ki je kamero držal tudi pri filmih Varuhi Galaksije (2014) in Trije plakati pred mestom (2017). Posebej obetavno je na papirju zvenelo ime režiserke. Za Chloé Zhao – drugo žensko in prvo Azijko z oskarjem za režijo – je to namreč prvi večstomilijonski projekt, potem ko je doslej snemala nekajmilijonske neodvisne filme, v katerih je izjemno slikala moderno Ameriko in ljudi na margini.

Novi Marvelov film se zaradi tega zdi ujet med dve viziji. Po eni strani se udinja franšiznim konvencijam, po drugi pa se jasno čuti humanističen čut Zhaove, ki tudi v najbolj skomercializiranem in okostenelem formatu režira tako, da imajo liki vselej prednost pred spektaklom. Iz prizora v prizor brska po njihovih vzgibih in išče nianse v tistem, kar bi bilo navadno zreducirano na črno-beli konflikt med dobrim in zlim. Ogleduje, preučuje in analizira njihove dileme in napake. Temu pa doda lahkotno, nevsiljivo spogledovanje z aktualnimi družbenimi tematikami. Rezultat razpetosti med popkorn izdelkom in poskusom avtorskega pristopa je mestoma presenetljivo čustven, liričen, poetičen film, ki pa pod črto ne zmore preseči omejitev modernega kinospektakla s stripovsko licenco.