Gluhi in vožnja avtomobila. Meni se zdi, da se to izključuje. Se motim?

Gluhi smo zelo sposobni vozniki, ker si bolj ogledujemo stvari okoli sebe. Avtomobil potrebujemo za vsakodnevne opravke in pri tem smo enakovredni slišečim.

Toda kako je lahko gluh voznik varen voznik, če pa ne sliši, kaj se v prometu okoli njega dogaja?

Tako razmišljate slišeči. Pri gluhih je zelo pomembna vizualizacija. Kakšen slišeč voznik ima lahko radio na glas in ne sliši ničesar okrog sebe, pa tudi ne vidi, ker ni pozoren. Gluhi pa smo zelo pozorni in dobro izkoriščamo pomoč vseh treh ogledal v vozilu. Če se za nami dogaja kaj »čudnega«, to takoj zaznamo, saj imamo čut za okolico močno razvit. Ko smo bili gluhi skupaj na tečajih varne vožnje, so inštruktorji opazili, da gluhi hitreje dojamemo nekatere situacije v prometu.

Če je torej za vami intervencijsko vozilo, ga začutite, še preden ga vidite?

Gluhi smo občutljivi za bliskanje, svetlobo in nenavadno dogajanje za sabo. Če na primer tuli sirena in se začnejo vozila za nami umikati, to opazimo takoj, tako da se lahko pravočasno umaknemo, tako kot se vsi drugi prometni udeleženci. Že pred 20 leti so imeli v Italiji na avtocesti reševalci visoko postavljeno belo luč, ki je svetila daleč in utripala, tako da gluhi vozniki s pravočasnim umikanjem niso imeli težav. Ker smo zelo občutljivi za svetlobo in utripanje, nas zjutraj zbudijo posebne svetlobne budilke. Gluhi radi pravimo, da slišimo z očmi, saj smo pozorni na dražljaje iz okolice.

Ste vsi gluhi pozorni vozniki ali so med vami tudi takšni, ki radi peljejo hitreje in so nestrpni?

Pri tem se ne razlikujemo od slišečih, tudi sam rad kdaj vozim hitro. Imam kazensko točko, in sicer zaradi prehitre vožnje. Sploh ko je polna luna, se mi zdi, da na cesti vlada medsebojno nespoštovanje in kršenje predpisov. Je pa previdna in strpna vožnja vseh pri zagotavljanju varnosti ključna.

Verjetno bi bilo smiselno, da bi bilo vozilo gluhega posebej označeno in bi udeleženci v prometu takoj vedeli, s kom imajo opraviti. Bi pa to znalo biti diskriminatorno, mar ne?

Pred desetletjem so v Italiji na podoben način že označevali vozila gluhih z namenom, da bi jih preostali vozniki prepoznali in ne bi prišlo do kakšnega nadležnega hupanja ali podobnega. Žal pa je prihajalo do nagajanj v prometu, zato so Italijani označbe z vozil gluhih odstranili. Menim pa, da je to bila diskriminacija.

Rekli ste, da gluhi med vožnjo slišite z očmi. Vam to koristi tudi sicer v življenju?

Gluhi smo 24 ur na dan vizualisti. Slišeči lahko kakšno stvar odklopite, gluhi tega razkošja ne poznamo. To je seveda bolj naporno, a nam tudi koristi, sploh v prometu. Vsako leto grem večkrat na pot do Prage, pa nimam nikakršnih težav. Se mi je že zgodilo, da sem celotno pot opravil v enem kosu, saj med vožnjo uživam.

Malo za šalo, malo zares: tudi slišeči si včasih želimo, da bi bili gluhi, ko je kakšen voznik živčen in nadležno hupa.

To je res. Gluhi se na tovrstno provokacijo ne odzovemo, ker je ne slišimo. Moram pa priznati, da so tudi med gluhimi vozniki nestrpneži, a je teh mogoče zgolj kakšen odstotek ali dva. Na srečo pa gluhi ne zaznamo, če se kdo na nas spravi verbalno, kar zaznajo slišeči. V 40 letih se mi je le enkrat zgodilo, da sem bil še v času Jugoslavije vpleten v prometno nesrečo. S soudeležencem se nisva mogla pogovoriti, saj se nisva razumela, tudi policisti niso bili razumevajoči in so kmalu odšli z mesta nesreče. Takrat sem spoznal, da moram biti v prometu še bolj previden in pozoren. V času korone je komunikacija zaradi mask otežena, s policisti, ki nosijo maske, pa nemogoča, edina možnost je pisanje na papir, česar pa večina policistov ne odobrava. Pravica gluhega je, da dobi tolmača, a je v primeru nesreče na cesti, ko bi ga potrebovali takoj, nanj treba dolgo čakati, saj jih je malo ali pa so ravno v tistem trenutku zasedeni.

Predvidevam, da je gluhemu opravljanje vozniškega izpita zahtevno, med vožnjo pa največ odvisno od učitelja, do katere mere se je pripravljen potruditi in pripeljati kandidata do izpita.

Res je, veliko je odvisno od učitelja vožnje. Od leta 2002 imamo zakon, v skladu s katerim imamo gluhi s seboj lahko tudi tolmača, ki je pomemben sploh prvo uro, da se z učiteljem pogovorimo in uskladimo. Ko se učitelj in kandidat spoznata, je vse lažje, saj so znane tudi osnovne kretnje, ki vožnjo olajšajo. Je pa eden izmed učiteljev vožnje sin gluhih staršev in pozna znakovni jezik, tako da veliko gluhih izpit opravlja pri njem. Pred 40 leti, ko sem sam opravljal vozniški izpit, je bilo vse drugače. Ko sem opravil izpit, sem imel za sabo zgolj devet ur vožnje, saj sem veliko vadil že sam.

Bi bilo smiselno, da bi učitelji vožnje poznali osnove znakovnega jezika? Med vožnjo se lahko stvari zapletejo, določene situacije je težko razložiti.

Nekateri inštruktorji v primeru zapletene situacije kandidatu svetujejo, da na varnem mestu ustavi, in mu pojasnijo, na kaj mora paziti. Pomembno je, da so stvari kandidatu vožnje jasne.

Je za gluhega pri opravljanju vozniškega izpita dodana vrednost to, da zna brati z ustnic?

To seveda pomaga, saj se na branje z ustnic zanaša veliko gluhih, tudi voznikov. Lahko povem primer: poznal sem gluhega, ki je bil nepismen, ni znal ne brati ne pisati, je imel pa 30 let vozniški izpit in je avtomobile vozil brez težav in prometnih nesreč.

Po nekaterih podatkih je v Sloveniji 1500 gluhih, ki uporabljajo znakovni jezik, 450 ljudi s polževim vsadkom in 75.000 s slušnim aparatom. Koliko jih vozi avto, ker vožnja omogoča dodatno samostojnost in neodvisnost?

Samostojnost je gluhemu izjemnega pomena. Imamo tudi gluhega, ki je star 80 let, pa še vedno vozi brez težav. Natančne številke, koliko gluhih vozi, ne poznam, mislim pa, da okoli 80 odstotkov vseh, dejansko ima večina gluhih vozniški izpit.

Ljudje smo v prometu pogosto nestrpni. Ali gluhi v prometu najbolj pogrešate prav več strpnosti?

Žal je v Sloveniji kultura vožnje na nižji ravni kot v drugih državah. Iz svojih izkušenj lahko povem, da je na primer na Danskem vse precej drugače, nobene živčnosti, nobene nejevolje. Spomnim se, da sem nekoč pri nas hodil čez prehod za pešce, avtomobili pa so kar vozili mimo mene, kot da me ni. Največja napaka je, da ljudje po naporni in stresni službi drvijo domov s službenimi težavami v glavi. To seveda ne bi smel biti izgovor. Pri nas je na cesti veliko nekulture, zgražanja, gestikuliranja.

V Ljubljani je sploh v trgovskih središčih invalidom namenjenih dovolj parkirnih prostorov. Ali lahko tovrstni prostor zasedejo tudi gluhi vozniki?

Gluhi ne smemo uporabljati teh parkirnih prostorov. Na Češkem pa imajo na primer tako urejeno, da lahko na teh mestih parkirajo tudi gluhi. Mi uredbo v Sloveniji spoštujemo. Sam spoštujem tudi druge invalide. Zavedam se, da sem samo gluh, tako da lahko avto parkiram tudi drugje in grem peš do tja, kamor imam namen iti. Zato na teh prostorih ne parkiram nikoli.

Kaj v prometu na slovenskih cestah najbolj pogrešate?

Pogrešam kulturo vožnje na višji ravni. Na avtocesti lahko dnevno opazujem, da vsi tisti s tablico Celja kršijo predpise, ko prehitevajo, se nikoli ne vrnejo na desni vozni pas, ampak ostajajo na prehitevalnem. Nato se praviloma sproži verižna reakcija in množična kršitev predpisov. Če bi vsi vozniki spoštovali tudi preostale prometne udeležence, bi bilo nesreč manj. Je pa veliko odvisno tudi od prisotnosti policije na cestah. Ko bolj nadzorujejo promet, je tudi kršitev manj. Brez nadzora vsak vozi, kot mu prija, na škodi pa smo vsi.

Prometna nesreča povzroči stisko, predvidevam, da pri gluhem še toliko večjo. Kako naj se slišeči obnašamo, če se zapletemo v nesrečo z gluhim?

Spomnim se dogodka, ko sem bil priča prometni nesreči in sem otroku s počeno lobanjo prihitel na pomoč. Hvala bogu so se hitro odzvali tudi drugi udeleženci, saj mi ni bilo lahko, ker ničesar nisem slišal. Če bi slišal, bi dečku pomagal še naprej. Pomanjkljiva komunikacija je v prometnih nesrečah za gluhe velika ovira, že poklicati reševalno vozilo gluhemu predstavlja ogromno težavo.