Vizionarska Finžgarjeva knjiga je od leta 1912, ko je prvič izšla, doživela 40 ponatisov. Po letu 1945 in vse do danes je bila cela vrsta prošenj raznih ustvarjalcev, da bi naredili strip, toda Janez Bogataj, Finžgarjev mrzli nečak, je vse odklanjal. »Kakovost teh slikarjev je bila na takšni estetski ravni, ki meni ni najbolj ležala. Rekel sem si, če bo kdaj strip, ga bo delal nekdo, ki ga zna dobro narediti in je odličen na tem področju,« je povedal. Slikovite podobe zgodbe, ki motri narodno zavest, so tako v stripu Pod svobodnim soncem oživele s trudom ilustratorja Damijana Stepančiča, priredbo besedila pa je prispeval pisatelj Goran Vojnović.
Moč ilustracije
Epska Finžgarjeva pripoved vključuje celo paleto glavnih junakov, zato je moral biti pristop k risanju izčiščen, mestoma celo znakoven, da bralci lažje sledijo vsemu dogajanju, je pojasnil Damijan Stepančič: »Med Iztokom in Ireno je ljubezenska zgodba, zato se mi je zdelo pomembno, da vključim naravno, preprosto lepoto. Tako kot je Mona Liza zelo preprost obraz, hkrati pa ima notri vso svojo globino. V tem smislu sem snoval vizualne podobe glavnih likov.« Fran Saleški Finžgar sam je bil naklonjen ilustraciji in si je knjigo že pred izidom želel obogatiti s kakšno sliko, ki jo je sam imenoval »pildek«, a na koncu ni bilo dovolj sredstev. Pred nekaj leti je Janez Bogataj zasledil dražbo starin in umetnin. Tam je našel Finžgarjevo pismo nekemu slikarju še iz časa pisanja romana, v katerem pisatelj med drugim piše: »Pisal sem danes, da bi bila malo okrašena s pildki. To bi prevzel ti in kaj pametnega namalal. Snov bo zgodovinska, in sicer iz 550–600. Sloveni v Podonavju. Oglej si kake voglate obraze in čokate stase sedanjih Makedoncev. Tako so menda bili. Pa tudi bizantske slike, Belizar etc. Vojna – vse boš moral dobiti, da dobro pomalaš bukve – le kar ne bom jaz dopovedal, da boš ti ljudem pokazal…«
Bizantinci ali barbari?
Cilj ustvarjalcev ni zgolj izdaja stripa, ampak nadaljevanje življenja pripovedi, ki je v svojem bistvu brezčasna. »Kar malo nas požgečka po nekih zelo bolečih točkah,« pravi Goran Vojnović. Osnovna ideja stripa je namreč srbečica vprašanja, kaj bi bil Bizanc danes. »Če rečemo, da je Bizanc danes Bruselj, potem se nam odpre naslednje, še bolj zanimivo vprašanje: smo mi del Bizanca ali smo barbari, ki ta Bruselj napadamo z vsemi silami? Smo na strani Iztoka in Slovenov ali pa smo mogoče vseeno zdaj v tem Bizancu, ki je nekje na robu propada, in se bojimo tega vdora barbarov ter se skrivamo za temi zidovi. Odpira se veliko stvari, a dokončnega odgovora strip ne daje, in prav je tako. To prepušča bralcu,« pojasni Vojnović. Ni naloga umetnosti, da nam na pladnju servira vse odgovore, večna aktualnost knjige Pod svobodnim soncem se namreč kaže v tem, da je za tovrstne, ključne premisleke na voljo ne glede na čas, v katerem jo bralec drži v rokah. Goran Vojnović še pomenljivo pripomni: »Dobro se je zavedati, da je modrost pri Iztoku prišla na koncu. Na začetku je bil precej zaletav. Jaz bom samo rekel, da upam, da pri naših zaletavih voditeljih na koncu nastopi modrost.«
