»Ljudje po odpustu iz zapora močno potrebujejo strokovno pomoč, saj se soočajo z različnimi stiskami ali težavami, na katere ljudje, ki zapora nismo izkusili, niti pomislimo ne,« pojasnjuje Eva Margon. »Zapor kot inštitucija ne poskrbi dobro za ta prehod. Osebe se po odpustu pogosto soočajo s finančnim stanjem, ki jim ne omogoča preživetja, so brez stanovanj, njihova socialna mreža je popolnoma okrnjena, velikokrat imajo še druge povezane težave, recimo z zdravjem ali s prekomerno uporabo drog.«
Eva Margon pravi, da je težav toliko, predvsem pa so tako kompleksne, da celo v društvu, ki se specifično ukvarja s to tematiko, včasih težko pokrivajo celoten spekter izzivov. »Obenem želimo delovati v smeri destigmatizacije. Osebe, ki prestajajo kazen zapora, se soočajo z veliko stigmo – nevarnih, zlobnih, neprilagojenih oseb, ki jih družba zavrača, še preden so v zaporu, medtem ko so v zaporu in še potem, ko iz zapora pridejo. S svojim delovanjem želimo doseči spremembo na tem področju.«
Vikend izhod? Ulca!
Pomembna podpora, ki jo nudi Društvo Ekvator, je osebno spremljanje oseb, ki so v zaporu ali ki so iz zapora prišle. »Vsak uporabnik, ki se želi vključiti, dobi prostovoljko ali prostovoljca iz društva, ki je njegova kontaktna oseba. Podpora se popolnoma prilagaja uporabniku. Za nekoga osebno spremljanje pomeni, da enkrat na teden pokliče iz zapora in pove, kako se ima, za koga drugega je to obisk v zaporu, spet koga spremljamo po odpustu, ko je treba hoditi na različne zavode in se spopadati z birokracijo, včasih pa osebno spremljanje pomeni 'zgolj' klepet ob kavi, ko ni nikogar drugega, ki bi prisluhnil. Nudimo skratka osebo, ki uporabniku ponudi roko za aktualne stiske, s katerimi se sooča,« pojasnjuje Eva Margon.
V društvu deluje tudi skupina pravnikov, prostovoljcev, ki uporabnikom nudijo pravno pomoč. In pa nujno: socialna mreža.
»Že več let sodelujemo z Zavodom Bob in njihovim centrom Ulca, kjer ob sobotah zvečer odpremo prostor za osebe, ki so na vikend izhodu iz zapora, ter osebam, ki so že bile odpuščene. Nudimo kakovosten, razbremenilen podporni prostor, kjer lahko uporabniki širijo svojo socialno mrežo in dobijo podporo z naše strani,« pravi Eva Margon.
Redno organizirajo tudi mesečna srečanja z uporabniki, odprte diskusije, ki se jim lahko pridruži kdorkoli. »Na vsakem srečanju ena uporabnica ali uporabnik predstavi svojo osebno zgodbo, kako je do izkušnje zapora sploh prišlo, kako je bilo v zaporu in kako po izhodu iz zapora. Spodbujamo srečanja z osebami, ki so prestale zaporno kazen, da bi razblinili predstavo o zapornikih, ki jih imamo iz ameriških filmov.«
Mladost v prevzgojnem domu
Društvo Ekvator obstaja že dalj časa, a je pred leti zaradi vsakdanjih obveznosti prvotnih članov zastalo. Na pobudo Darje Tadič, asistentke na Oddelku za socialno pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani, je leta 2018 nekaj sošolk, študentk socialne pedagogike, društvo znova aktiviralo.
»Prvi projekt, ki smo ga izvedli, je potekal v Prevzgojnem domu Radeče. Tri mesece smo ga obiskovali vsak teden. Odnos, ki smo ga razvili s tam bivajočimi mladimi, večinoma fanti, a tudi nekaj puncami, se je po koncu projekta nadaljeval. Tako smo na začetku delali predvsem z mladostniki, ki so bili v Radečah, nato pa se je novica o tem, da obstajamo, razširila še med drugimi potencialnimi uporabniki,« pojasnjuje Eva Margon.
V okviru projekta je nastal tudi film Kino dom Radeče. »Želeli smo predstaviti resnične okoliščine, v katerih bivajo ti mladi, s čim se vsakodnevno soočajo. Naša ciljna skupina je v marsičem zelo specifična, a v marsičem so to čisto običajni ljudje, ki se spopadajo s stvarmi, s katerimi se na dnevni bazi soočamo tudi vsi ostali, le da morajo oni to početi v zaprtem svetu. Mladostniki v Radečah, recimo, so zelo povprečni mladi najstniki, ki jih zanimajo druženje, zabava, medosebni odnosi, mlade zaljubljenosti, hkrati pa vse to doživljajo v okolju, ki je zelo drugačno od povprečnega vsakdana mladostnika, ki živi pri starših sredi Ljubljane. Ti mladi so na mnogih področjih prezreli za svoja leta, na drugih področjih pa se soočajo s svojevrstnimi izzivi. Ta nenavadna kombinacija pogosto pripelje do tega, da jih družba obravnava kot popolnoma nesprejemljive osebe.«
Eva Margon je ponosna, da jim društvo že štiri leta uspeva voditi v smeri, ki se jim zdi prava, in da v delu z uporabniki redno dobivajo potrditve, da delajo dobro. »Do danes žal še nismo našli projekta, ki bi nam omogočil, da se na društvu zaposlimo, zato vsi sodelujoči delamo prostovoljno. Vodi nas večni optimizem, povezan z idejo, da če se katerekoli stvari lotiš na pravi način, lahko dosežeš spremembo. Če se splete dobra podporna mreža, ki nudi storitve, ki jih uporabniki potrebujejo in ki niso tam zgolj zaradi nadzora in birokracije, se lahko življenja naše ciljne skupine zelo uredijo. Med uporabniki vidimo res pozitivne posledice svojega dela. Verjamemo, da bo slej ali prej prišel tudi kakšen projekt, ki nam bo omogočil, da se temu delu v celoti in profesionalno posvetimo,« povzema Eva Margon.
