Naj spomnim: gre za projekt nekaj posameznikov iz vodstva plavalnega kluba Ilirija, ki imajo očitno zelo dobre odnose z mestno oblastjo. Ni dvoma, da Ljubljana potrebuje sodoben plavalni center, ki bo omogočal treninge vrhunskih tekmovalcev, veliko vprašanje pa je, ali takšen center potrebujemo v strogem mestnem središču. Zaradi nesmiselnosti takšne odločitve je arhitekturni natečaj za projekt novega plavalnega centra, razpisan pred več kot 20 leti, bojkotirala velika večina slovenskih arhitektov. Na natečaju je bil izbran avstrijski projektant.
Predvideni projekt ima veliko težav.
Z njim se ruši spomeniško zaščiteno kopališče. Inženir Stanko Bloudek, ki ga je zasnoval, ni bil arhitekt. Bil pa je predan športnik in mecen ter snovalec mnogih športnih objektov. Kopališče Ilirija mogoče ni vrhunska arhitektura, je pa brez dvoma pomemben zgodovinski spomin mesta. Novi projekt v disneylandovski maniri ohranja zgolj vhodno pročelje.
Novi kompleks naj ne bi bil namenjen zgolj tekmovalcem. Težava pri tem je, da so razmere, primerne za trening tekmovalcev, zelo drugačne od tistih, ki so ugodne za rekreativce in družine. Pri velikih volumnih vode pa vsaka prilagoditev temperature terja precej časa in energije. Naj omenim še dejstvo, da je pokrito kopališče v Tivoliju, ki sicer ni primerno za treninge tekmovalcev, od Ilirije oddaljeno le dobrih 200 metrov. Novi kompleks predvideva tudi gradnjo velike garažne hiše, kar seveda ni skladno z željo po zmanjševanju prometa v mestnem središču.
Kar 70-odstotno povečanje realnih stroškov glede na izhodiščno oceno investicije je torej dober razlog za ponovni razmislek.
Razmislek o tem, ali ne bi bilo bolj prav ohraniti prijazno mestno letno kopališče, ki bi obnovljeno lahko ponovno zaživelo kot pomembno središče poletnega življenja v mestu.
Razmislek o tem, ali ne bi potrebnega plavalnega centra raje zgradili ob enem od obstoječih primestnih kopališč, z racionalno in funkcionalno arhitekturo, ki bi omogočila izvedbo za prvotno predvideni znesek. Za denar, ki se je tako hitro in presenetljivo dodatno našel, bi lahko obnovili staro kopališče in še bi ga nekaj ostalo za kakšen drug projekt.
In razmislek o tem, kako se v 21. stoletju v mestu lotevati velikih javnih investicij ob čim bolj aktivnem vključevanju meščanov v proces odločanja.
Razmislimo torej, dokler je projekt »prenove« kopališča Ilirija še na papirju. Strošek projektiranja je razmeroma majhna cena za neumnost. Zakaj bi jo plačevali več?
Arne Vehovar, Ljubljana