Majhen, manjši, najmanjši. Ko beseda nanese na avtomobile, potem o najmanjših ni dileme – mednje sodijo tudi tako imenovani kei štirikolesniki. Gre za oznako, ki je sopomenka najmanjšim, ki so še dovoljeni za cestno vožnjo na Japonskem. Kategorijo je vlada uvedla leta 1949 in jo kasneje večkrat revidirala, kar se tiče velikosti vozila, prostornine motorja in njegove zmogljivosti, vse z željo, da lastniki uživajo kar največje bonitete glede davkov in zavarovanja. Kei avtomobili so bili v določenem obdobju velika uspešnica, saj so leta 2013 imeli kar 40-odstoten tržni delež, še leta 2018 pa je bila med deseterico najbolj prodajanih kar sedmerica kei avtomobilov. In če Japonce vprašate, kateri sodi med zgodovinsko najbolj prepoznane, večina izstreli – R360.

Mazda ga je predstavila leta 1960, njegova dolžinska mera je bila 2,98 metra, tehtal je vsega 380 kilogramov (bil je najlažji avto na trgu), 16-konjski v zadku nameščen motor pa ga je pognal vse do maksimalnih 84 kilometrov na uro. Šlo je za dvovratni kupe, kupec pa se je lahko odločil za prenos moči prek bodisi 4-stopenjskega ročnega ali pa 2-stopenjskega samodejnega menjalnika (za doplačilo 20 funtov). V nekaj letih je postal prodajna uspešnica in obvladoval večji del trga najmanjših avtomobilov. Pri Mazdi so bili na avto upravičeno ponosni, saj je bil njihov prvi potniški in je zato eden najpomembnejših v njihovi sicer 101-letni zgodovini. Po dveh letih so predstavili še štirivratno limuzinsko in poltovornjaško različico, R360 pa je na trgu vztrajal dobrih šest let.

Večje plače, avto pa sanje

Do leta 1960 je bila Japonska v gospodarskem vzponu. Avtomobilsko industrijo so obudili šele leta 1949, sprva so favorizirali proizvodnjo trikolesnih delovnih tovornjakov in dostavnih vozil, ki so postala simbol državnega okrevanja. To so bili časi, ko so se plače povečevale, imeti v lasti avto pa so postale sanje, pri čemer so majhni avtomobili postali kot nalašč za ozke ceste in zgoščena urbana območja. Da bi si družine lahko privoščile avto, ki jim omogoča neodvisnost in mobilnost, so uvedli davčne olajšave na kei avtomobile. Ti so ime dobili po besedi keijidosha oziroma lahek avto. Mejo so sprva postavili pri 150 kubičnih centimetrih in jo kasneje dvignili na 360. Ko je 28. maja 1960 na cesto zapeljal prvi R360, je bil deležen velikega priznanja. Avto s prostorom za štiri (2+2) je bil s 300.000 jeni poceni (285 funtov), tehnološko pa precej napreden, saj je imel telo iz jekla, pokrov motorja pa iz aluminija. Ko so R360 predstavili bralcem, so pri reviji Autocar zapisali: »Japoncev ni več mogoče obtoževati, da zgolj kopirajo obliko, saj obstajajo dokazi o izvirnosti. Lep primer je R360, z izvirno karoserijo in zanimivimi specifikacijami.« Da bo prodajna uspešnica, je bilo jasno, ko so že pred lansiranjem prejeli naročilo za kar 4500 avtomobilov, že v prvem letu proizvodnje pa je R360 predstavljal dve tretjini vseh kei avtomobilov in 15 odstotkov celotnega japonskega trga. Raziskava je pokazala, da si avto lahko privošči 638.000 Japoncev, sprva so načrtovali mesečno proizvodnjo 5000 vozil, v prvem letu so jih prodali 23.000, skupno so jih proizvedli 65.000. »Moj R360 je letnik 1966, v lasti pa ga imam devet let. Bil je revolucionaren, Mazda je pri proizvodnji uporabljala tudi lahke materiale, motor je bil tišji kot primerljivi tistega časa. V lasti imam 29 mazd, med njimi je pet kei avtomobilov. Znamka mi je izjemno blizu,« pravi ponosni lastnik in avtomobilski zanesenjak iz Brisbana Danny Irvine.

Zgolj 700 z volanom na levi

Ko so predstavili R360, Japonska ni bila dobro motorizirana, saj je bilo na cestah skupno le 1,3 milijona avtomobilov v zasebni lasti, kar pa se je nato z desetletji močno spremenilo. »Avto sem se naučil voziti pri 16 letih, moj prvi pa je bila mazda R360. Vanjo sem bil tako zaljubljen, da sem jo vozil vsak dan, bila je tako zelo zabavna,« se spominja legendarni japonski voznik na Le Mansu Jodžiro Terada. Čeprav kei avtomobil ni bil mišljen kot luksuz, je bil R360 naprodaj tudi v nekoliko bolj luksuzni različici, ki jo je poosebljala dvobarvna zunanjost. Avto je bil primarno namenjen domačemu trgu, tako da so jih zgolj 700 izdelali z volanom na levi strani, saj so jih izvozili zelo malo, kakšnih 30 na primer v ZDA, kjer pa so bili že takrat priljubljeni precej večji in tudi bolj zmogljivi štirikolesniki. Eden, namenjen ameriškemu trgu in poslikan v barve ameriške vojske, je bil leta 1986 naprodaj na licitaciji v Scottsdalu, imel pa je prevoženih zgolj 20.000 kilometrov. Pristal je v rokah Glenna Robertsa, ki je avto restavriral in je še danes videti kot nov, saj so vsi deli identični tistim, ki so jih vgradili v tovarni. »Stroški obnove niso bili majhni, namesto mazde bi si lahko privoščil kakšnega porscheja,« za svoj R360 pravi ponosni lastnik. Današnja vrednost avtomobila je 40.000 funtov. Če ceno prevedemo na kilogram teže, gre zagotovo za enega najdražjih starodobnikov. Nič čudnega, saj je onkraj luže zgolj pet lepo ohranjenih.