Primož Trubar je bil glavna figura reformacije na naših tleh, a ni bil edini, ki je z velikimi napori prispeval k razvoju slovenskega jezika. V odrski adaptaciji knjižnega dela Boštjana Gorenca Reformatorji v stripu so zato ustvarjalci osvetlili predvsem zgodbi Jurija Dalmatina in Adama Bohoriča. »Če je bil prevod Biblije za slovenski knjižni jezik matura, potem je bila slovnica Adama Bohoriča maturitetno spričevalo,« je zapisal jezikoslovec Kozma Ahačič, ki je pri predstavi pomagal s svojim bogatim strokovnim znanjem o slovenskem jeziku in njegovi zgodovini.
Jezik je igra
V Jurija Dalmatina se bo vživel igralec Nik Škrlec, v vlogo Adama Bohoriča pa se bo prelevil avtor stripa, pisatelj, komik in podkaster Boštjan Gorenc - Pižama. Slednji je napisal tudi osnutek scenarija, ki so ga nato postopoma nadgrajevali. Ustvarjalci bi si želeli, da bi gledalci bolje spoznali protagonista, predvsem pa uvideli, kako vsi sooblikujemo materinščino, pravi Gorenc: »Zelo mi je bilo všeč, ko mi je Kozma rekel, da se slovenščine ne smemo bati. Ne sme nas biti strah, da bomo kaj narobe povedali. Dokler nas razumejo, ni težave. Seveda so določeni položaji, kjer moraš obvladati knjižno izreko, ampak jezik je igra in to je tudi sporočilo naše predstave.«
V ospredju bodo predvsem dinamika odnosa med Dalmatinom in Bohoričem ter zanimivosti iz njunega življenja, od tega, kako je Dalmatin veljal za čudežnega dečka, ki so mu že v zibelko položili misel, da bo tisti, ki bo s slovenščino naredil nekaj velikega, do kazenskih ukrepov v stanovski šoli, na kateri je ravnateljeval Bohorič. »Predvsem sem moral stopiti na zavoro,« pripomni Gorenc. »Bohorič je pač uglajen gospod in ni ta razigrana Pižama, ki stopi na oder. Mislim, da sem našel nekega notranjega Bohoriča, glede na to, da se tudi sam rad ukvarjam ne samo s pomenskimi, ampak tudi slovničnimi plastmi jezika. Zdaj sem lahko en ta delček sebe spustil na plano.«
Pri procesu vživljanja v vlogo mu je pomagalo tudi znanje pisanja in tekočega branja bohoričice. »Gledalci bodo slišali tudi veliko starinskega jezika. Mladi bodo imeli možnost brati bohoričico, pa da jih vidimo, kako se bodo znašli,« se smeje odrski Bohorič.
Velik jezik malega naroda
Zapuščina dveh velikanov slovenskega jezika ima neizpodbiten pomen, pojasni Kozma Ahačič: »Ne smemo pozabiti, da je imela Bohoričeva slovnica predvsem vlogo nekega simbolnega dejanja, Dalmatinova Biblija pa je resnično uzakonila tisto, čemur danes rečemo slovenski knjižni jezik 16. stoletja, in tako vplivala na vsa nadaljnja besedila vse do konca 18. stoletja.«
Med raziskovanjem so naleteli na marsikaj zanimivega. Do zdaj je veljalo, da je bil Bohorič leta 1598 izgnan v Nemčijo in tam umrl. Pred nekaj dnevi pa se je na nekem simpoziju pojavilo odkritje, da očitno sploh nikoli ni šel tja in da je umrl v Ljubljani. Kreativne iskrice so seveda takoj zaprasketale v možganih ustvarjalcev predstave, a vsega pač niso mogli vključiti. Boštjan Gorenc se je na ta račun pošalil: »Morda bomo naredili nadaljevanje z naslovom Bohorič se vrača oziroma Bohorič sploh nikamor ni šel.«
Oba sogovornika menita, da je slovenščina tudi danes dovolj cenjena in se zanjo ni bati. »Spodbujati moramo ponos na našo slovenščino, ki spada med največje jezike na svetu. Nahaja se v čisto zgornji lestvici najbolj razvitih in opremljenih jezikov. Kljub temu, da je to jezik relativno maloštevilnega naroda, ga še vedno govori toliko ljudi in uporablja v tako različnih funkcijah, da mu po jezikoslovni klasifikaciji nedvomno rečemo velik jezik,« pove Ahačič. Pri tem Gorenc izpostavi, da morajo biti ravno čtiva, ki jih bere veliko ljudi, še bolj jezikovno neoporečna. »Nekaterim založbam je malo mar za jezikovno urejenost knjig, ki jih izdajajo. Ker želijo zmanjšati stroške, najamejo prevajalca, ki popoldne malo prevaja z levo roko. Nočejo plačevati lektorjev, ker si mislijo, da bo že nekdo malo preletel.« In že pade ideja o novi predstavi, se pošali Pižama: »Mogoče kakšno bičanje tistih, ki bi morali najbolj skrbno skrbeti za jezik, pa tega ne počnejo.«