Oktobra pride sončno vreme še bolj do izraza. Pisane barve listja na drevju in grmovju še dodatno zažarijo, kot da bi hoteli ojačiti sončno svetlobo. Barvni kontrasti modrega neba ter barvne lestvice toplih barv od rumene do rdeče in rjave ter vmes še nekaj zelene so nam dostopni le oktobra. Skoraj vsako leto se najde vsaj nekaj takih dni, čeprav barve niso vedno enako izrazite. A listje se ne obarva enako živo ob vsakem vremenu. Če je prezgodaj slana, začne odpadati, še preden doseže vrhunec svoje barvitosti. Tudi če je preveč deževno, ni najbolje. Listi začnejo prehitro propadati, gniti. Tudi močan veter lahko temeljito razredči listje na drevju in potem imamo namesto živahnih barv šumeče sprehode po gozdu. Nekatera drevesa res izstopajo po intenzivnosti jesenskih barv. A po drugi strani nam ravno naš gozd, porasel z drevesi različnih vrst, postreže s tisto pravo pisano jesenjo, ki je kot impresionistična slika, saj je večkrat lepše videti od daleč kot preveč od blizu.
Jesenski barvni izbruh je še zadnji poskus narave, da bi nas prepričala, da je še vse v redu in da se nam ne bliža temnejši in bolj sivi del leta. Kasneje so nam svetli in toplejši dnevi bolj skopo odmerjeni, so res le prebliski, ki pa ravno zato, ker so redkejši, bolj izstopajo. Zdi se mi, da kadar preživim takle sončen oktobrski dan zunaj na travnikih ali v gozdu, vsrkam toliko sončne svetlobe, da se mi blešči še nekaj dni po tem. Kot da bi bili ljudje prav ustvarjeni za sončno svetlobo. Kot da bi moralo skozi naše oči toliko in toliko sončne svetlobe, da se bomo dobro počutili, da nas sončna svetloba napolni z energijo, dobro voljo, optimizmom.
Jesenske barve v sončni svetlobi nam bodo počasi bledele skozi pozno jesen in zimo kot dragocena zaloga na poti skozi temo proti novemu oknu svetlobe. Na srečo bodo vmes tudi pozimi luknje v steni temnega predora, skozi katere nas bo v kakšnem sončnem zimskem dnevu šibko sonce opozorilo, da ni čisto pozabilo na nas.
