Potem ko je bil prvi del leta za najemnike oziroma oskrbnike planinskih koč zaradi prepovedi delovanja in pozneje omejenih možnosti obratovanja izjemno neugoden, se je poletna sezona končala dobro. Vzporedno z odpiranjem gostinskih obratov so se začeli v planinske koče počasi vračati tudi obiskovalci. »Poleti je bil razmeroma dober obisk koč tudi v sredogorju, kjer je takrat običajno zatišje, saj so v tem času oblegane predvsem visokogorske koče. Nočitev je bilo sicer četrtino manj kot v rekordnem letu 2019, a tudi zaradi ponovnega večjega števila tujih gostov vseeno zadovoljivo,« je ocenil poletno sezono Dušan Prašnikar, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije (PZS).
Ni nujno, da so podatki na družbenih omrežjih točni
Najvišje vrhove je ponekod že pobelil sneg in oskrbniki visokogorskih koč se vračajo v dolino. Kar nekaj koč je tako že zaprlo vrata in kot v pogovoru opozarja inštruktor Gorske reševalne zveze Slovenije in strokovni sodelavec PZS Matjaž Šerkezi, je pred načrtovanjem ture, tudi ko gre za nižje ležeče vrhove, treba preveriti ne le to, kakšno je stanje na planinskih poteh, ampak tudi, ali so koče še odprte. »Planinska zveza Slovenije si prizadeva biti s stanjem na terenu ves čas na tekočem, se pa lahko zgodi, da lastniki oziroma oskrbniki koč svoj odhod v dolino oziroma prehod na jesenski oziroma zimski čas delovanja pozabijo sporočiti,« pojasni Šerkezi in opozori, da podatki na družbenih omrežjih niso nujno vedno pravi oziroma verodostojni. »Tudi sam imam navado pred načrtovanjem ture poklicati v kočo, da preverim, ali je odprta,« pravi. Pri tem opomni, da tudi če gre družina na krajši, morda le uro dolg sprehod, v nahrbtnik sodijo kape, rokavice, topla bunda, prav tako termo steklenica s toplim napitkom in baterija. »Prav v ta namen je PZS pripravila tudi zgibanko, s katero ozaveščamo planince, tudi družine, kaj vse mora biti v nahrbtniku za izlet.«
Sogovornik ne pozabi opozoriti niti na pasti, ki jih na planinskih poteh skriva jesen. »Planinske poti so pokrite z odpadlim listjem, pod njim pa so mokre korenine in skale, ki ob neprevidni hoji lahko povzročijo padec in poškodbe,« oriše trenutne razmere v gorah in kljub že večkrat danemu nasvetu še enkrat spomni na dobro obutev. »To ne pomeni, da je treba obuti težke gojzarje. Naši otroci nosijo športne copate z nekoliko debelejšim profilom. Planinski čevlji naj bodo lahki in udobni, kljub vsemu pa tudi primerni za turo, ki jo izberemo,« pove sogovornik, tudi oče treh najstnikov.
Novi izzivi v družbi izurjenih vodnikov
Še več previdnosti je nujne pri obisku visokogorja. »Višje predele je že pobelil sneg in za hojo po njem potrebujemo ustrezno zimsko opremo in ogromno izkušenj. Podlaga na planinskih poteh je pomrznjena, čez dan se sneg zmehča in se predira. Takšna podlaga je posebej nevarna ob sestopih, sploh če sestopamo hitreje, saj se nam podlaga lahko nepričakovano udre in povzroči hude poškodbe kolenskega sklepa. Ta možnost se poveča, če je sneg pokril posamezne skale, ki so toplejše, sneg okoli njih skopni in nastane globoka luknja, ki pa je z vrha pokrita in predstavlja neke vrste past.«
V zadnjih dveh letih se je povečalo število ljudi, ki so jih planine in hribi ponovno osvojili. A kot opozarja sogovornik, kondicija, ki so jo po visokogorju nabirali v poletnih mesecih, ni dovolj, da bi nove izzive sprejeli tudi v zimskem času. »Zadnje leto v slovenskih gorah vse pogosteje srečujemo in rešujemo posameznike, pare ali družbe, ki se v gore odpravijo brez predhodnega načrta in pot nadaljujejo kljub dobronamernim opozorilom planincev, da nimajo primerne opreme in obutve. Ti dogodki so pogosto posledica družbenih omrežij in izkrivljenih subjektivnih informacij posameznikov, ki jih objavljajo. Lansko zimo je po družbenih omrežjih krožilo kar nekaj videovsebin z ogromno ogledi in všečki ter popolnoma napačnim in nevarnim prikazom hoje v gore in rabe pripomočkov, kot so cepin in dereze. Posebej je treba poudariti, da je pri pripravi na odhod v gore informacije treba preveriti, predvsem pa vedeti, da vsak, ki nekaj pojasnjuje, ni nujno strokovno usposobljen,« pojasnjuje Šerkezi. Neizkušenim svetuje, da si za nove izzive raje priskrbijo gorskega ali planinskega vodnika oziroma inštruktorja. »Seveda z vsemi potrebnimi kompetencami,« sklene.
