To je del sporočila, ki so ga staršem te dni poslali iz ene od ljubljanskih šol. Bržkone bi bilo prav, da bi na to opozorili tudi na drugih šolah po Sloveniji, kjer tega še niso storili, saj se zanimanje otrok za te igre širi kot požar, piše v novi številki Nedeljskega dnevnika Damjan Franz Lu.
Prizor: na ducate moških in žensk v zelenih uniformah, trenirkah, s številkami nalepljenimi čez srce: 022, 102, 338, 411, 312 ... Napetost, pričakovanje. Ogromna otroška lutka, neprimerno večja od običajne, stoji na drugi strani prostora, velikega kot nogometno igrišče, z glavo obrnjeno tako, da množice ne vidi. Začne se odštevanje, med katerim se zelene uniforme poženejo čez prostor, toda ko se glava lutke obrne, se morajo v trenutku ustaviti in obmirovati. Že premik za milimeter pomeni kršitev. Nekaterim ne uspe. Iz zidu se prikaže cev, orožje, sledi strel, panika in v nekaj sekundah masakra na igrišču obležijo nagrmadena telesa.
Prizor se ponavlja, vse dokler majhna skupina vendarle ne prestopi rdeče črte. Ti so dosegli cilj.
Zamenjajmo prizorišče in se preselimo v šolo: učilnica, stoli pomaknjeni vstran, eden od sodelujočih sošolcev prevzame vlogo lutke, ko se obrne, tisti, ki se premakne ni zgolj izločen, pač pa je »mrtev«. Kopija igre torej, ki so jo predstavili v prvem delu te korejske nanizanke.
V tej korejski seriji igralci tekmujejo med seboj v sicer tradicionalnih otroških igrah za veliko vsoto denarja, toda za razliko od igre jih napaka ali poraz staneta življenja. Nasilje je prikazano zelo nazorno, usmrtitev poražencev je najbolj pogosto s strelnim ali hladnim orožjem.
Ena od najbolj grozljivih iger v nadaljevanki je vlečenje vrvi, kjer sta dve moštvi, vsaka na svoji strani, toda tisto, ki je močnejše, drugega potegne v smrt.
Okrutnost na tisoč in en način. Tudi tako, denimo, da sočloveku ne smeš pod nobenim pogojem pomagati, morda ga moraš celo namenoma poškodovati.
Serijo predvajajo na spletni platformi netflix in je v sila kratkem času postala najbolj gledana v devetdesetih državah sveta. Ob ogledu je zapisano svarilo, da je nanizanka primerna samo za starejše od 16 let, zaradi nasilja in prikazovanje samomora.
Za mnenje o tej nanizanki smo med drugim vprašali Nives Laul, svetovalna delavka in profesorica psihologije na Gimnaziji Celje - Center, hkrati pa je tudi mati dvanajstletne deklice in učiteljica srednješolcem.
V ta namen je opravila zanimiv eksperiment: najprej je maturante, torej 19-letnike, povprašala, ali poznajo nanizanko. Bila je presenečena, saj so roko dvignili domala vsi. Dijake je povprašala, zakaj jih serija pritegne, in povedali so ji, da je posneta kakovostno, da je barvita, ima dobro glasbo. Ko je pogovor naneslo na vprašanje, ali menijo, da je nanizanka primerna za mlajše, so se vsi nad tem zgrozili. Strinjali so se, da ni primerna: je preveč nasilna, krvava.
Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika.
Rade Šerbedžija: Morda bi bil tudi James Bond
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kaj je v intervjuju za Nedeljski dnevnik povedal svetovno znani igralec Rade Šerbedžija, kako so potrdila o cepljenju ali prebolelem covidu-19 vroča roba in mamljiva tudi za goljufe, kako nove besede pridejo v slovar in zakaj iz njega tudi izpadejo, kako bobnar skupine Elvis Jackson Marko Soršak prevaža dobrodelno kitaro in zbira denar za najmlajše, kako so včasih govorili, da coprnice letajo in delajo točo, kako se spominjamo nekdanjega gospodarskega giganta, Tobačne tovarne Ljubljana – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.
