Iz svojih številnih polemik z dr. Svetličem citiram iz ene iz septembra 2015, kako je ta »pravnik in filozof« leta 2013 pisal o reševanju problema izbrisanih:
– »Kot filozof… pozivam, da držimo moralo čim dlje od zadeve.«
– Reševanje problema izbrisanih naj se prepusti »suhoparnemu, plitkemu in ne-moralnemu pravu«.
Kaj si misliti o filozofu, ki razglaša pravo za ne-moralno? Da z »ne-moralnim« pravom ni mislil nemoralnega prava, mi je sicer jasno, toda iz njegovih člankov o izbrisanih in o migrantih je hkrati precej jasno, za kakšen prispevek k teoretski misli o pravu in o morali gre: za pojmovanje, da je pri razreševanju takih hudih problemov treba moralne razmisleke pustiti ob strani in da je reševanje problema treba prepustiti »suhoparnemu, plitkemu in ne-moralnemu pravu«. Njegovega izraza »ne-moralno pravo« v tej zvezi seveda ni mogoče razumeti drugače kot pojmovanje, da je pravo »suhoparen in plitek« normativni sistem, ki je moralno nevtralen – ni niti moralen niti nemoralen, ampak so mu moralne presoje irelevantne.
Odgovor na vprašanje, kaj bi na Svetličevo tezo o »ne-moralnem pravu« rekel na primer Hegel ali Kant in kaj bodo o njej res rekli Svetličevi današnji filozofski kolegi, pa prepustimo njim. Tako sem končal eno od takratnih polemik. Ali so Svetličevi filozofski kolegi morda o tem že kaj rekli, ne vem. Naj najprej »kandidira« (vpraša za mnenje) pri njih – dokler ne bo razumel, kaj je to ustava, pa naj se ne smeši s kandidiranjem za ustavnega sodnika. Pahor pa, žal, še bolj.
Za nujno nazorsko uravnoteženje zadnjega razsojevalca najtežjih sporov, brez česar v nazorsko pluralni družbi ustavno sodišče ne more uživati potrebnega zaupanja, bi med sedanjimi ustavnimi sodniki zdaj seveda nujno potrebovali vsaj še enega desno ali konservativno nazorsko usmerjenega sodnika – ampak seveda ne pravnega začetnika, ki niti tega, kaj je ustava, ne razume.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
