Ciljna črta se je bohotila na ograjenem Kongresnem trgu. A do nje je bilo v meglenem, svežem jutru še daleč. Pisana množica se je začela navsezgodaj zbirati na Trgu republike, kamor so letos postavili tudi stojnice sejma Tečem. Letošnji program je bil zaradi epidemije okrnjen, med drugim ni bilo tradicionalnega sobotnega dogajanja in šolskega teka. Tako kot lani pa je bilo tudi letos možno teči virtualno, za kar pa ni bilo velikega zanimanja. Pomemben del prireditve ostaja dobrodelnost, tokrat odeta v rožnato. Za vsakih premaganih 10, 21 ali 42 kilometrov po uradni trasi Ljubljanskega maratona, zabeleženih prek aplikacije Strava (ki sledi dejavnostim prek GPS-omrežja) kadar koli v oktobru, bo Timing Ljubljana daroval evro v sklad Združenja Europa Donna Slovenija, ki se bori proti raku dojk. Donacije zbirajo tudi v ljubljanskem TIC, kjer lahko vsak prispeva z nakupom majice za pet evrov. Kot veliki zmagovalec letošnjega maratona bo v spominu ostal Ernest Kibet Tarus iz Kenije s časom 2:22:39.
Bobni pognali kri po žilah
Pred sejemskimi šotori se je ob 8. uri trlo ljudi. Devetinštiridesetletni Matjaž Zaman, strasten športnik, se je ravno ogreval. S tekom se je začel aktivno ukvarjati pred tremi leti. »Med epidemijo sem izgubil precej kilogramov zaradi športa in zdrave prehrane. Tečem trikrat na teden po 20 kilometrov.« Na Ljubljanskem maratonu je nastopil prvič, za začetek pa se je spoprijel s polmaratonsko razdaljo. »Na cilj bi rad prišel pod eno uro petdeset. Najprej je cilj v glavi, kaj hočeš doseči, kaj ti to pomeni. Ne smeš obupati. Meni tek pomeni vse.«
Kazalec je že počasi kazal 8.55, čas prvega starta blizu SNG Drama z ročnimi vozički na polmaratonski razdalji. Za njimi so se ob 9. uri pognali tekači teka na 10 kilometrov, 15 minut kasneje pa še polmaratonski in maratonski tekači. Vzdušje se je stopnjevalo. Bobni so poskrbeli za to, da je kri po žilah tekla še nekoliko hitreje. »Malo te prevzame, adrenalina je več kot običajno. Toliko pozitivne energije, kot se je tukaj zbere, se na redkokateri prireditvi,« je poudaril Andrej Rotar, ko je s svojim ročnim kolesom prvi prispel v cilj. Na začetku je 56-letniku megla povzročala nekaj preglavic, a je zvozil brez večjih težav. S svojo prvo izkušnjo Ljubljanskega maratona je zadovoljen. Ko je postal invalid, je iskal šport, ki bi mu ustrezal. Z ročnim kolesom je prišel v stik čisto po naključju, na rehabilitaciji. »Ta šport mi pomeni pol življenja. Pol sta služba in družina, druga polovica je kolo. To je stvar, ki me zdaj dejansko drži pokonci.«
Vsi navijali za isto stvar
Tekače je v cilju pozdravilo tudi sonce. Maja Matić se je po ciljni črti zadihana naslonila na ogrado. »Vedno moraš biti ponosen nase. Že to, da grem ob službi in treh otrocih od doma v Kranju na maraton, je dosežek,« je pojasnila. Teče za dušo. Z vsemi tekači, ki jih pozna, se srečajo tukaj. Vzdušje je zato nepozabno. »Ljudje so postali zagrenjeni in sebični. Ko pa organizirajo športni dogodek, vsi navijajo za isto stvar. Nihče ne misli slabega. Tega nam manjka.« Tujih elitnih atletov, med katerimi so prevladovali vzhodnoafriški tekači, letos niso vabili, je pa bila vseeno tretjina prijavljenih iz tujine. Nevena Vadinjof je 28-letna Hrvatica iz Pazina, ki je v dobri uri pretekla 10 kilometrov. »Super je bilo. Organizacija je fantastična in občutek, ko tečeš in ko vidiš vse te ljudi, ki so ob tebi, je res čudovit.« Zanjo je tek terapija in sodeč po številu maratoncev pri tem ni edina, meni. »Za nekatere je epidemija prinesla nekaj dobrega, ker sem opazila, da je veliko ljudi začelo hoditi v hribe ali teči, saj niso imeli veliko možnosti, kaj bi lahko sicer počeli.«
Ob ogradah po Ljubljani je bilo slišati gledalce, kako navijajo za vsakega maratonca, ki priteče mimo, da bi ga spodbudili, mu izkazali spoštovanje. »Bravo, bravo!« je odmevalo na mestnih cestah. »Smeješ se, ko vidiš ljudi, ki navijajo,« je vtise strnila Maja Matić. »Videla sem tudi gospoda, naslonjenega na invalidsko palico. Takrat si rečeš: 'Vidiš, on ne more teči. Daj, pojdi hitreje. Ne jamraj!'«
