Želja po kampusu je torej jasna in napor, vložen v iskanje kampusa, dobro motiviran, a začuda se o prihodnji lokaciji kampusa UNG v javnosti ne govori prav dosti. Nazadnje se je nekaj več o tem govorilo spomladi 2016, potem je vsa stvar potihnila, češ da se kampusa še nekaj časa ne bo gradilo. Tema je oživela ob lokalnih volitvah 2018, a žal le za kratek čas. Novogoriški župan sicer občasno omenja raziskovalni kampus zelenih tehnologij, kjer naj bi prostore imela tudi univerza, a je to tudi vse. Pogovori o kampusu vsaj na neki ravni verjetno ves čas tečejo, poleg vodstva univerze in vodstev nekaterih občin pa v tej debati očitno ne sme sodelovati nihče drug.

Morda sicer res ni potrebe, da se o prihodnji lokaciji nejavne UNG govori v javnosti, pa vendar tudi UNG ne obstaja v pravnem ali družbenem vakuumu, da bi njene odločitve ne imele posledic za okolico, zato tudi lokacija UNG ni samo stvar univerze. Lokacija bi morala biti vsaj stvar lokalne skupnosti ali regije. Glede na to, da je UNG status univerze podelila država in da njene programe akreditira ter v primeru koncesije tudi (so)financira država, pa je vprašanje lokacije UNG do neke mere tudi stvar celotne države.

Čudno sodelovanje vlade

Ob zadnjem obisku vlade na Goriškem se je izkazalo, da očitno država sodeluje pri izbiri lokacije univerze, le da pri tem ne sodeluje ministrstvo, ki naj bi se po imenu sodeč ukvarjalo z razvojem visokega šolstva ali regijskim oziroma lokalnim razvojem. O lokaciji kampusa smo namreč še največ izvedeli iz izjave ministra Mateja Tonina.

Sodeč po hitrem odzivu v medijih je novica, da bo ministrstvo za obrambo (MO) UNG pomagalo pri gradnji študentskega kampusa v Ajdovščini, presenetila vse, tako zaradi dejstva, da to ministrstvo tipično ne oblikuje visokošolske politike, kot tudi zato, ker je pred kakšnim letom Ajdovščina izstopila iz ustanoviteljstva UNG.

In kaj je narobe, če MO pomaga narediti UNG kampus v Ajdovščini? Ne gre le za to, da vsaka univerza sodeluje z okoljem, v katerem obstaja, da z okoljem živi in da imata okolje in univerza seveda vzajemne koristi. Četudi UNG ni javna ustanova, še vedno tudi ni (popolnoma) privatna ustanova, ki bi lahko delala, kar bi hotela (v mejah zakona). UNG, tako kot tudi druge slovenske univerze, dobi dobršen del sredstev za svoje delovanje od države, preko koncesij za izvajanje visokošolskega izobraževanja. Vsaj preko teh sredstev je UNG v dobršnem delu porabnica javnih sredstev (in torej vsaj na ta način javna ustanova oziroma vsekakor ustanova javne interesne sfere), zato bi bilo logično, da bi zanjo vsaj v dobršni meri veljala tudi pravila, ki veljajo za javne ustanove. Med njimi je prav gotovo tudi način reševanja vprašanja lokacije univerze, pri čemer seveda ne bi smelo biti tako, da lahko univerza čisto sama odloča o tem, kje bo postavljala svoj kampus, oziroma da o tem »soodloča« ministrstvo za obrambo.

UNG je dobila status univerze in koncesijo za izvajanje visokošolske dejavnosti na neki konkretni lokaciji, ki je vsaj za nekatere programe do zdaj bila Nova Gorica. In ko vzamemo postavljanje kampusa za več kot le privatni projekt vodstva univerze, vprašanje kampusa takoj postane tudi javno vprašanje. Pri tem ni tako pomembno, ali nanj gledamo kot na državni ali le kot na pokrajinski projekt, v obeh primerih bi v odločanje o postavljanju kampusa morali biti vključeni vsi zainteresirani. Vsem vpletenim občinam, pa tudi državi, bi moralo biti v interesu, da »pokrajinska« univerza pridobi najbolj ustrezne prostore za razvoj, saj bodo od sodobne, delujoče univerze imeli korist vsi. V interesu goriških občin ne more biti le kampus v lastni občini, saj bi bila univerza na območju 30 kilometrov še vedno bolj domača od tiste v Ljubljani ali Kopru, zato bi od vseh občin v regiji smeli pričakovati, da bodo skušale »svojo« univerzo postaviti na za univerzo najboljšo lokacijo. Kaj pa je za univerzo najboljša lokacija?

Kakšni so kriteriji

Od začetkov obstoja univerz so se le-te ustanavljale v mestih. Mesta so bila prostor, kjer se je na istem kraju našlo dovolj ljudi, ki so univerzo lahko vzdrževali in imeli od nje koristi. Prve univerze so nastale kot cehovska združenja študentov in profesorjev, ki so dovoljenje za obstoj dobila od nekega glavarja ali kralja. Mesta so si seveda želela imeti univerzo, saj je to pomenilo več meščanov in tudi več prihodkov v mestno blagajno. Približno tej logiki je sledila tudi Nova Gorica, ko si je zaželela imeti svojo univerzo. Zdaj, 25 let po ustanovitvi UNG, se zdi, da bo Nova Gorica morda ostala brez univerze, ki jo je pomagala ustanoviti, in Nova Gorica pri vsem tem nima nikakršne besede. Tudi pristojno ministrstvo ne. Tako sta se očitno dogovorila vodstvo UNG in ministrstvo za obrambo.

Seveda je jasno, da je glavni odločevalec tukaj vodstvo UNG, za katero se zdi, da se na vsak način trudi zbežati iz Nove Gorice. Nikakor pa ni jasno, kaj ga v Novi Gorici moti, in še manj, kaj bi lahko bilo v Ajdovščini (ali Vipavi) tako odločilno boljše. Nikjer se namreč ne govori o kriterijih, ki jih uporablja vodstvo UNG za oceno primernosti neke lokacije. Če je pomembno imeti enoten kampus, kar je vodstvo UNG večkrat omenilo kot enega od razlogov za manjši vpis in slabšo prepoznavnost, se zdi vprašanje lokacije še toliko bolj pomembno, saj bo v primeru žepne univerze, kar UNG trenutno je, gotovo tudi izbor lokacije pomembno vplival na vpis. Pri tem res ni očitno, da bi vsaka lokacija lahko imela na vpis enako pozitiven učinek.

Ker kriterijev, ki jih uporablja vodstvo univerze, ne poznamo, lahko poskušamo sami določiti enostavno merilo za primernost lokacije in hkrati določiti, katera lokacija na Goriškem bi bila najprimernejša. Seveda lahko na tej točki razpravljamo samo o kakem zelo splošnem kriteriju. Za karkoli več bi potrebovali več časa, več prostora in več podatkov.

Tudi če ne podpiramo centraliziranega razvoja Slovenije, se zavedamo, da univerze ne moremo ustanoviti v prav vsaki vasi. V boju s centralizmom na državnem nivoju lahko nastopimo le s smiselnimi razporeditvami regionalnih centrov. To je nenazadnje ena od osnovnih idej tudi pri delitvi Slovenije ne pokrajine. Če torej iščemo primerno urbano okolje, na severnem Primorskem drugega mesta kot Nove Gorice nimamo. Tudi Nova Gorica je majhna oziroma bi se ji lahko reklo (večja) vas, če jo primerjamo s kakim večjim mestom. A če za primerjavo vzamemo že Berlin ali Milano, v Sloveniji drugega kot večjih vasi tako ali tako nimamo. Nova Gorica ima skupaj s Kromberkom, Rožno Dolino in Solkanom, ki so zliti v eno neprekinjeno urbano območje, 19.368 prebivalcev in je tako približno devetkrat večja od Vipave in približno trikrat od Ajdovščine. Vendar to še ni vse. Nova Gorica je del somestja in edino smiselno je na somestje gledati kot na enotno urbano celoto (kot se na to nenazadnje gleda v kontekstu projekta Evropske prestolnice kulture 2025), kar pomeni, da je Nova Gorica skupaj z že omenjenimi zlitimi naselji, Šempetrom in Gorico del somestja z več kot 60.000 prebivalci. V tej luči bi bila Nova Gorica za univerzo samoumevna lokacija tudi v širšem slovenskem kontekstu, ne samo v kontekstu severne Primorske.

Univerza v vakuumu

Seveda obstajajo primeri univerz, delujočih izven mest. Ampak kot prvo: najboljše univerze so vse po vrsti postavljene v mestih ali tik ob velikih mestih. Kot drugo: precej lažje je izven urbanih središč biti veliki univerzi, ki ima 20.000 ali celo 40.000 študentov, saj teh 40.000 študentov predstavlja samostojno mesto, kot pa majhni univerzi, v kampusu, ki bi imel recimo do 1000 študentov. Kot tretje: celo velike univerze, kot je na primer Univerza v Connecticutu s 40.000 študenti in zaposlenimi, so svojo lokacijo sredi ničesar prepoznale kot težavo. Omenjena univerza se je pred približno desetimi leti odločila v lastnem kampusu zgraditi manjše mesto s stavbami, tipičnimi za mestna središča, restavracijami, trgovinami itd. Ali si majhna univerza lahko privošči zgraditev študentskega kampusa skupaj z majhnim mestnim središčem?

Če naj bo ta univerza na Goriškem, bi morala biti glede na vsaj najbolj očitna merila v Novi Gorici. V prid Novi Gorici oziroma somestju govori tudi visokošolska tradicija (jezuitska šola: 1618, semenišče: 1818), da o očitnih prednostih mednarodnosti čezmejnega okolja niti ne govorimo. Vodstvo univerze bi torej moralo imeti nalogo, da na območju Nove Gorice najde prostor za kampus. A če vendarle obstajajo razlogi, da se je treba Novi Gorici izogibati, bi to moralo biti jasno predstavljeno, skupaj z merili in utemeljitvijo pa bi moralo biti seveda tudi del javne razprave.

FRANC MARUŠIČ, Solkan