Pripadam tisti generaciji, ki je popoldneve po šoli preživljala s prijatelji na igrišču pred blokom. V teh brezskrbnih letih sta bila naš največji sovražnik nerodnost, ki je poskrbela za kakšno modrico, odrgnjeno koleno, v najslabšem primeru zlomljen ud, in ura, ko je bilo treba iti domov. Na igralih smo bili po večini sami, tu in tam se je kakšna mama nagnila čez balkon in preverila, ali smo vsi še živi. Starši so nam zaupali, imeli smo svobodo, a bog ne daj, da se jo je izrabilo. Seveda jih je skrbelo, da se ne bi preveč potolkli, v otroški vnemi skočili pod kak avto ali stekli čez tire pred približujoči se vlak. A ker niso imeli časa vsak (prost) trenutek bedeti nad nami, so se morali zanesti na našo zdravo kmečko pamet, privzgojena svarila ob grozeči smrtni nevarnosti, pa tudi človeški nagon po ohranitvi vrste, ki v kritičnih trenutkih svari: Ne skoči pred vlak. Ne tišči prstov v vtičnico. Ne leži na avtocesti.
Ob prebiranju zgodb o različnih spletnih izzivih otrok in najstnikov se zdi, da je ta prvinska danost, ki živa bitja sili k ohranitvi vrste, našo mladino zaobšla. K...
