V 85. letu starosti je zaradi zapletov ob okužbi s covidom-19 umrl Colin Powell, nekdanji ameriški zunanji minister (2001–2005) in nekdanji poveljnik združenega poveljstva ameriške vojske (1989–1993).
V newyorškem Harlemu rojeni Powell, sin priseljencev z Jamajke, je bil prvi temnopolti vodja ameriške diplomacije, in sicer v prvi vladi predsednika Georgea W. Busha. Na tem položaju je bil tudi v času ameriškega napada na Irak leta 2003, ko so ZDA zrušile režim Sadama Huseina in se zapletle v dolgo vojno. Powell je bil v središču sporne odločitve za vojno, ker je poldrugi mesec pred njenim začetkom v varnostnem svetu OZN predstavljal domnevne dokaze o iraških zalogah orožja za množično uničevanje, ki ga nikoli niso našli. Zaradi njegovega velikega ugleda so mu kritiki napada na Irak takrat očitali, da ni nastopil proti vojni, ki da bi jo morda lahko preprečil. Powell je bil v administraciji namreč del bolj zmerne struje, ki pa jo je preglasila neokonservativna.
Pozneje je o svojem nastopu v OZN dejal, da bo za vedno predstavljal madež v njegovem življenjepisu, vendar je ostal zagovornik samega vojaškega posega, četudi je slovel kot »previden vojskovodja«, ki je vojno videl kot zadnjo možnost in le, če so jasno določeni cilji in se ve, kako jih doseči čim prej in s čim manj žrtvami. Tega se je prijelo ime Powellova doktrina.
Zunanji minister je bil tudi v času širitve zveze Nato, ko je vanjo skupaj z drugimi državami leta 2004 vstopila Slovenija, kjer je bil Powell leta 2001 na obisku kot član ameriške delegacije ob srečanju Busha z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Leta 2010 se je udeležil blejskega strateškega foruma.
Proti posegu v BiH
Njegova vojaška kariera je trajala 35 let, služil je tudi v Vietnamu. Poveljnik združenega poveljstva ameriške vojske, kar je najvišji vojaški položaj, je general Powell postal v administraciji Georgea Busha starejšega. Zasedel ga je z 52 leti kot najmlajši v zgodovini. Na tem položaju je bil tudi v času prve zalivske vojne, ko so ZDA leta 1991 z operacijo Puščavska nevihta iraško vojsko pregnale iz Kuvajta. Prav ob tem posegu je postal znan širši ameriški javnosti.
Leta 1992 je nasprotoval ameriškemu vojaškemu posredovanju v Bosni in Hercegovini, rekoč, da ni ne jasnega cilja ne načina za dosego ciljev. Svoje nasprotovanje je pojasnil celo v mnenjskem prispevku za New York Times. To je bil osupljiv javni nastop v nasprotju z uveljavljenim razmerjem med vojaško in civilno oblastjo, saj je Powell v bistvu politikom in Američanom javno govoril, naj ne gredo v vojno, je v knjigi z naslovom Veliki razkol: Dick Cheney, Colin Powell in konec prijateljstva, ki je zaznamovalo ero zapisal James Mann. Da je Powell kljub temu ostal na položaju in da njegov nastop niti ni dvigal prahu, priča o tem, kako velik vpliv je takrat imel. V letih 1987–1989 je bil svetovalec predsednika Ronalda Reagana za nacionalno varnost. Tudi ta položaj je zasedel kot prvi temnopolti Američan.
Republikanec, ki je podprl Obamo in Bidna
Veljal je za sredinskega republikanca. Omenjali so ga kot mogočega predsedniškega kandidata, pa se za to ni nikoli odločil. Je pa tako leta 2008 kot 2012 na predsedniških volitvah podprl demokrata Baracka Obamo. Po letošnjem vdoru privržencev predsednika Donalda Trumpa v kongres je dejal, da se nima več za republikanca, ampak za neodvisnega volilca. Do Trumpa je bil tudi sicer kritičen in je lani nastopil na konvenciji demokratske stranke, kjer je v govoru podprl predsedniško kandidaturo Joeja Bidna.
Kot je poročal CNBC, so Powellu že prej diagnosticirali krvnega raka, ki oslabi imunski sistemi. Bil je cepljen proti covidu-19. Sodeč po sporočilu njegove družine, ki je objavila novico, da je preminil, se je zdravil v vojaški bolnišnici Walter Reed v Washingtonu, kjer zdravijo tudi ameriške predsednike. Tam je bil jeseni lani po okužbi s covidom tudi Trump. ba, agencije