Nina Arnuš zmeraj rada pove, z nasmehom, da je Anko Pintar spoznala na tečaju pletenja. »Ko sem se priselila v Škofjo Loko, tukaj nisem poznala prav veliko ljudi. Med porodniškim dopustom sem šla na tečaj pletenja, tam spoznala Anko in, glej, danes skupaj delujeva v zavodu, ki podpira in pomaga drugim – posameznikom in organizacijam.«
Zgodba o pletenju ni nepomembna, saj izkušnja prihoda v neznano okolje in spletanje prijateljstev prek ustvarjalnosti predstavlja samo srčiko delovanja Zavoda Tri. »Verjamemo, da se družbe nenehno spreminjajo, da se ljudje nenehno selijo, in da moramo zagotavljati takšne skupnosti, ki bodo imele odprte roke in ki bodo poskrbele, da se vsi ljudje v njih dobro počutijo,« pripoveduje Nina Arnuš.
»Razkroj skupnosti, potrošniška logika, individualizem … Zdi se mi, da ljudje ne bomo mogli živeti prav dolgo, če bomo vztrajali na takšen način. Sama želim živeti v skupnosti, kjer se ljudje dobro počutijo. Ne želim zgolj čemeti v stanovanju, v strahu, da se bo zunaj na ulici vsak hip nekdo stepel zaradi sistemskih nesporazumov, strahov, osamljenosti, revščine in podobnih težav, ki vsakodnevno pestijo ljudi v razkrojenih, individualiziranih družbah.«
Jezik skupnosti
V Zavodu Tri veliko delajo s priseljenkami, ki so v Škofjo Loko prišle pred manj kot petimi leti – velika večina jih prihaja iz držav Zahodnega Balkana, pa tudi iz Ukrajine, Rusije, Združenih držav Amerike, Nemčije, Filipinov ... Organizirajo tečaje slovenščine, ki jih povezujejo z ročnim ustvarjanjem.
»Ne gre samo za znanje jezika. Tudi moja in Ankina izkušnja je takšna, da ko se nekam priseliš, pač rabiš socialno mrežo, druge ljudi, ki te podpirajo v življenju. In vsako šolsko leto se pri nas nabere okoli deset žensk, ki so veliko več kot le udeleženke jezikovnega tečaja. Z njimi gradimo živo, povezano skupnost. Imamo učiteljico slovenščine, ki je študentka slovenskega jezika. Zna angleško in malo nemško, drugih jezikov pa ne, kar bi lahko ustvarilo zadrego, a v bistvu spodbudi, da si ženske veliko pomagajo med sabo. Tista, ki že zna malo več slovenščine, pomaga drugi, ki ne zna še nič. Imamo dve stopnji, začetno in nadaljevalno, ter konverzacijo,« pojasnjuje Nina Arnuš.
Pravi, da je pomembno, da tako učiteljica kot udeleženske razumejo, da ni bistveno zgolj obdelati jezikovne snovi, ampak da se ob učenju jezika vzpostavljajo tudi druge vezi.
»Zelo smo bile ponosne, da smo lani kljub epidemiji in vsem zaprtjem ustvarile večjezične grafite v sodelovanju z vrtcem Škofja Loka. V različnih jezikih, makedonščini, srbščini, slovenščini smo ročno izvezle grafite in jih obesile na ograjo okoli vrtca. V vrtcu pa so grafite prevedli in jih dali na lesene deščice, tako da sedaj visijo na ograji in jih lahko vsak prebere.«
»Zelo pomembno se nam zdi, da se tudi na zunaj vidi raznolikost naše družbe,« pravi Nina Arnuš. »Skupnosti sporočamo, da smo vsi njen del, da ne obstajajo pojmi, kot so večvrednost, manjvrednost, ne maramo niti besed integracija in prilagajanje, ker verjamemo, da se v vključujoči družbi vsi spreminjamo, ko srečujemo drug drugega. Če se mora prilagoditi, torej podrediti le en del populacije, to ni več zanimivo, saj so srečanja z drugačnostjo priložnost za učenje.«
Moč participacije
Ob tem Zavod Tri opravlja tudi pomembno vlogo stičišča za nevladne organizacije na Gorenjskem. »Nudimo jim konkretno podporo pri urejanju pravnih vprašanj, jim pomagamo, da dobijo status delovanja v javnem interesu, jih obveščamo, kako lahko v različnih občinah dobijo sredstva za delovanje, kako upoštevati prostovoljstvo … Predvsem pa povezujemo društva med seboj in spodbujamo medgeneracijsko sodelovanje, saj so izzivi dolgožive družbe na Gorenjskem precej pereči,« pojasnjuje Nina Arnuš.
Zavod Tri nevladnim organizacijam na Gorenjskem nudi program mentorstva ter številna usposabljanja. Kadar se zgodi kakšna dobra ideja, se z društvi povežejo v širše zavezništvo in skupaj izvedejo akcije zagovorništva, kot je bila recimo velika in pomembna akcija »Veliki traven in rožnik - čebelam cvetoč krožnik«, s katero so nagovarjali lokalne skupnosti, naj manj kosijo javne površine.
»Tukaj so še akcije, ki jih skupaj prirejamo z ostalimi stičišči, pred kratkim smo na primer organizirali vseslovensko konferenco o participativnem proračunu,« pravi Nina Arnuš in dodaja: »Participativni proračuni spodbujajo ljudi, da začnejo razmišljati o skupnem dobrem. Da razumejo, da ne morejo uspeti, če si želijo samo enega parkirišča pred hišo zase, da pa lahko uspejo, če več ljudi vidi, da v nekem mestu potrebujejo več zelenih površin – in so se za to pripravljeni povezati in postaviti.«
»Lepo je, ko vidiš, da so spremembe možne. Z ekipami ljudi, ki so sposobni, s katerimi se znaš povezati, ki stremijo k istemu cilju … Čeprav se na daleč mogoče zdi kot kaplja v morje, so tudi male zmage pomembne. Ko smo v Škofji Loki uspeli uvesti posebno posvetovalno telo za vključevanje priseljencev, so ljudje, ki so zaposleni v šolah, vrtcu, centru za socialno delo, videli, kako je to nujno potrebno. Da ne gre le za neko našo kaprico. Ali pa zdaj, ko smo imeli konferenco za participativni proračun, pa vidiš, aha, poglej, nekaj pa smo le pripomogli k temu, da se tudi gorenjske občine odločajo za vključevanje javnosti pri oblikovanju proračuna … Pa se moč skupnosti spet veča!« poudarja Nina Arnuš.
