Ljudem je črna barva blizu, kar je na neki način presenetljivo, saj se v zahodnem svetu pridevnik črn navadno uporablja v negativnem smislu. Črna je tako barva žalovanja, črna gradnja je nezakonita gradnja, črna mačka pa pogosto simbolizira nesrečo. Kljub temu so kosi oblačila, obarvani v črno, del garderobne omare večine zemljanov in tudi črna barva sodi med najbolj priljubljene, ko beseda nanese na jeklene konjičke. Da lahko ima črna pozitiven pomen, že desetletja dokazuje tudi hackney (beseda hacquenee izhaja iz normanske različice francoščine in pooseblja konja, ki je na voljo za najem). Ime vam najverjetneje ni znano, gre pa za sloviti črno obarvani londonski taksi.

Da potrebujejo neko obliko prevoza, tedaj še s konjskimi vpregami, so se v Londonu zavedali že leta 1662, ko so izdali prvih 400 licenc. Praviloma sta dva konja poskrbela za prevoz do šestih potnikov. Do motorizacije je prišlo konec 19. stoletja, še pred uvedbo motorjev z notranjim zgorevanjem pa so za hackneyje skrbeli električni motorji. Ti so imeli doseg do 55 kilometrov, maksimalno hitrost pa omejeno na 15 kilometrov na uro. Leta 1897 je bilo v Londonu 11 prevoznih podjetij, taksije pa so poimenovali berseyji, in sicer po njihovem izumitelju Walterju Berseyju. Do leta 1910 je število taksijev (ime taksi se je prvič pojavilo leta 1906) z motornim pogonom prvič preseglo število tistih s konjsko vprego. So se pa električno gnani izkazali za nezanesljive in predrage. Taksiji so prvič dobili tudi taksimetre, ko je izračun cene postal zakonska obveza.

Prepoved oglaševanja do leta 1982

Čeprav nikoli ni bilo zakonske podlage, da bi bili taksiji obarvani v črno, se je to s koncem druge svetovne vojne spremenilo. Prve so izdelali pri Renaultu in Unicu, kmalu sta na trg vstopila tudi nišna proizvajalca Charron in Darracq, najbolj slavni pa so bili taksiji znamke Beardmore, ki so jih zaradi udobja poimenovali tudi rolls-royce med taksiji. Kot najbolj množični so se do 70. let uveljavili taksiji znamke Austin, prve so izdelali že leta 1929. Za vse je veljalo, da mora biti njihov rajdni krog največ 8,535 metra, tudi zato, da bi ustrezali konfiguraciji manjšega krožišča slovitega hotela Savoy. To zahtevo so celo uzakonili. Podobno kot prepoved oglaševanja na karoseriji, kar se je spremenilo šele v začetku 80. let. Taksist ni mogel biti čisto vsak Anglež. Ključno je bilo namreč poznavanje vseh londonskih ulic (teh je 25.000) in pomembnih stavb (za voznike Uberja to ne velja), število črnih taksijev pa so omejili na 21.000. »Taksisti morajo imeti odličen spomin, biti pošteni in transparentni. Praviloma traja učenje tri leta, se pa taksisti dejansko učijo vse življenje,« pravi Dean Warrington, ki vodi šolo za izobraževanje bodočih taksistov. Cilj teh je dobiti tako imenovano zeleno značko, ki jim omogoča, da stranke pobirajo po širšem delu Londona.

Od leta 2010 taksije v Coventryju izdeluje podjetje London Taxi Company, v zadnjih 60 letih pa jih je na ceste zapeljalo 130.000. Med najbolj znanimi taksisti so štirje. Alfred Collins, ki se je upokojil pri starosti častitljivih 92 let, potem ko je bil taksist kar 70 let, Fred Housego, ki je bil kasneje voditelj na radiu in televiziji, Clive Efford, ki je leta 1997 postal član parlamenta, in pa John Woorboys, ki so ga leta 2009 obtožili spolnega napada na 12 žensk. Zanimivo, da je danes 93 odstotkov vseh taksistov bele polti, a število severnih Afričanov in voznikov iz Bangladeša strmo narašča.

Taksiji prihodnosti elektrificirani in samovozeči

Črni taksiji (danes so na voljo v več kot 40 državah) skrbijo za prepoznavnost mesta tudi z vlogami v številnih televizijskih serijah in filmih, saj so se pojavili v več kot 5000, med njimi tudi v franšizi o Jamesu Bondu, doktorju Who in Sherlocku Holmesu. »Ko sem postal taksist, sem imel 30 let, londonskih ulic in predmestij pa sem se s pomočjo zemljevida učil tudi na kolesu. Taksist sem bil 58 let, v tem času pa se je London občutno spremenil. Lahko se pohvalim, da sem prevažal igralko Judi Dench, komika Davida Walliamsa in pesnika Johna Betjemana. Enkrat sem peljal tudi plesalca Michaela Flatleyja, ki mi je dal 50 funtov napitnine in dejal, naj peljem ženo na večerjo. Svojega dela nisem nikoli obžaloval, veliko mi je pomenil občutek svobode,« se spominja že upokojeni taksist Alec Curtis, ki je stranke začel prevažati maja 1961.

Ker so bili nekateri taksiji na cestah že zastareli, je londonski župan Boris Johnson leta 2010 podal strategijo, v skladu s katero bi izboljšali kakovost zraka, za zamenjavo najstarejših taksijev, večinoma dizelsko gnanih, ki pa so se izkazali za zanesljive, saj so z njim brez težav prevozili tudi blizu milijon kilometrov, pa so ustanovili sklad, v katerem je bilo milijon funtov. Na tak način so lastnike spodbudili k nadgradnji vozil v nizkoemisijska, čemur so namenili tudi subvencijo v višini 5000 funtov. Prvi sodobni električno gnani taksi je na londonske ceste zapeljal natanko 122 let po slovitem berseyju, njegova osnova je bil nissan NV200, električni doseg z enim polnjenjem pa 300 kilometrov. Taksi prihodnosti sicer sliši na ime TX5, je hibrid s kombinacijo Volvovega bencinskega in električnega motorja, prevaža do šest potnikov, tudi tiste z invalidskim vozičkom, njegov električni doseg je 110 kilometrov. Dolgoročno naj bi bila večina londonskih taksijev elektrificiranih, samovozečih in brez voznika.