Utajevanje in goljufanje, ki ga je resda težje dokazati, a ne nemogoče, kar so dokazali novinarji, kaže, da vsi organi, čeprav dobro plačani iz davkoplačevalskega denarja, niso zadovoljivo opravili svojega dela. In če ostanem pri denarju, bi lahko rekel, da bi marsikdo v državnih organih lahko del svoje plače dal novinarjem, ki opravljajo delo namesto njih.
Morda pa so novinarji prav zato tarča besa oblastnikov, ki uničujejo tako STA kot javno RTV in še koga. Uničujejo ne le z obtoževanjem in pljuvanjem po njih, kar s sledenjem svojim vzorom ter idolom prevzemajo nekateri protestniki, temveč tudi z otipljivim odtegovanjem plač novinarjem. Oteževanje in onemogočanje dela, celo z vdorom in zasedbo prostorov javne RTV, je morda dokaz, da gre le za maščevanje nekega avtokrata za vse podpise pod peticijo, ki so jih novinarji pred leti prispevali z namenom opozoriti na svoj težak položaj.
Čeprav novinarji nimajo pooblastil kot nekateri državni organi, s svojim znanjem, pogumom in vztrajnostjo ne le obveščajo javnost, temveč tudi razgaljajo napake oblastnikov. In to jih očitno zelo moti.
Zato tudi ne čudi, da so ne samo v zadnjem času, temveč že kar dolgo oziroma predolgo tarča predsednika vlade Janeza Janše. Pred kratkim, denimo v Tarči, tudi odstopljenega ministra Aleša Hojsa in še v nešteto drugih primerih. To, da policist tako mimogrede poškropi s solzivcem fotografa, ki je opravljal svoje delo, je seveda zgolj »slučaj«.
Sodišča sicer bolj sramežljivo stojijo za novinarji. Morda zato, ker se zavedajo tudi svoje odgovornosti, ali pa zaradi korelacij enkrat z oblastniki in drugič z nepogrešljivimi opozicijskimi voditelji. Kdo bi vedel? Vsekakor pa pri sedenju v prvih vrstah na proslavah ne vidim predstavnika STA ali javne RTV. No, tega si zdaj niti ne bi želel videti.
Že trideset let je minilo od takrat, ko smo, celo z nekaterimi sedanjimi akterji, stali skupaj z novinarji v istih vrstah in z upanjem na boljši jutri. Do danes se takratne sanje niso uresničile. Doživljamo pa nočno moro, ki nikakor noče miniti.
A vendar novinarji Mladine, Dnevnika, portalov Necenzurirano in Oštro, STA, pa tudi številni na RTV in drugje ter neodvisni novinarji, da ne naštevam vseh, prispevate k temu, da ljudje razmišljamo trezno in s svojo glavo. Tega pač ne morejo doseči z denarjem kupljeni oziroma prodani novinarji, ki vestno služijo mnenjem oblastnikov. To, da so angažirani, objektivni in verodostojni novinarji in tudi uredniki tarča trenutnega premierja, je samo dokaz, da se ta zaveda moči javne besede. Zato se jih boji.
In vendar bo tudi te more enkrat konec. Neodvisnost novinarjev in poročanja pa resnično pomeni steber stabilnosti in trdnosti družbe.
Ko gledam novinarje, kako zavzeto opravljajo svoje delo med nasilnimi protesti v Ljubljani, se spomnim na novinarja Iva Štandekerja, ki je v Sarajevu izgubil življenje. Do kod nas bodo še pripeljali vsi dogodki in njihov kreator? Menda ja ne čez rob?
Miloš Šonc, Grosuplje