Po skoraj dveh letih koronaukrepov nam je glasbenikom situacija nedvomno začela presedati, koncerti so odpadali, mi pa smo bili od nekdaj živi, interakcija s publiko je za nas najpomembnejša. V času »lockdowna« smo s Terrafolk izdali par videov projekta Terra POP in se z nekaj prijatelji dobili na zoomu, vendar nismo igrali skupaj, smo se pa pogovarjali, si preposlali linke še neobjavljene glasbe, ki si jo je vsak zase preposlušal, potem pa smo se spet dobili. Znali smo vzpostavit neko interakcijo v še tako sterilnem okolju. Lahko si seveda tudi v živo na nekem prizorišču, pa je interakcija z občinstvom nična, ali pa igraš samo enemu človeku in se komunikacija vzpostavi. Če razmerja med glasbeniki in občinstvom ni, gre za osebno terapijo umetnika.
Kako pritegniti poslušalce na ulici, ko lahko kadar koli odidejo naprej?Ulica je zelo nepredvidljiva. Toliko imam izkušenj, pa še vedno ne poznam vseh njenih zakonitosti. Zadnjič nas je presenetilo, ko smo se v bližini Šuštarskega mostu ob Ljubljanici šele postavljali in iz kovčkov jemali inštrumente, pa so se ljudje že ustavljali in čakali, da se prične dogodek na ulici. Na koncu je stalo okrog nas kakšnih sto ljudi. Verjetno je k temu prispevalo lepo vreme, res pa ne vem, kaj dejansko vpliva na to, da pritegneš ljudi, kajti kak drug dan se lahko z isto zasedbo zanje dobesedno boriš. Zadnjič smo torej imeli pozornost od začetka do konca, po navadi pa na ulici ni tako. Je pa odličen trening. Če greš recimo na ulico na dan, ko imaš zvečer v nekem klubu koncert, kjer je pozornost zagotovljena, si potem zvečer na odru še bolj sproščen.
Nekaj pravil pa vendarle je. Pomembna je akustika, vedno jo iščemo med stavbami, načeloma pa iščemo tišino. Predvsem nas motijo mehanični zvoki glasbe, ki prihaja iz bližnjih lokalov. Iščemo tudi osončen prostor, ker ljudje raje postojijo, verjamem pa tudi, da je treba prostor energijsko vpeljati. Že tolikokrat se je izkazalo, da šele peta, šesta skladba ljudi sprosti, pa ni treba, da je najbolj atraktivna ali da si jo bolje zaigral. Izvajalci se morajo počasi vrasti v prostor in začeti sobivati, in ker se poslušalci menjajo, jih moraš pritegniti s svojo energijo.
Na ulico peljete tudi svoje učence. Kdo so vaši izbranci?Prva generacija učencev Godalkanja se je v teh letih prelevila že v pravo koncertno zasedbo Slovenian Fiddle Gang (smeh). Otrok sicer v začetku še nima realne predstave o glasbi, lahko pa ga inspiriraš na dolgi rok. Kot učitelj se vedno hranim tudi z njihovo inspiracijo in potem delam s tistimi, ki mi jih uspe navdušiti. Moje šole sploh ne bi želel institucionalizirati, raje delam manj in bolj vsebinsko poglobljeno, s tistimi, ki bi radi, da jih glasba spremlja vse življenje. Če greš v institucionalizacijo, to zahteva vrsto poenostavitev metode, jasne postopke, skozi katere znajo potem voditi otroke tudi drugi. To pa je pri nas nemogoče, ker obravnavamo vsakega učenca posebej, z vsakim se vzpostavi neka določena metodologija. Te pristope beležimo z audiovizualnim ali pisnim gradivom, pri tem pa gradimo veliko podatkovno bazo pedagoških pristopov, ki bo vendarle morda kdaj inspirirala še kakšnega mentorja. Imamo recimo zelo dobro zabeležene metode s področja violinske tehnike, letos sem v Angliji na to temo predaval tamkajšnjim učiteljem; prepričal sem jih, da obstajajo bližnjice do nekaterih tehnik, za katere so prej verjeli, da so težke in rezervirane za izbrance. Morda zame nepričakovano, ampak zelo se poglabljam v ta najbolj suhoparen del violinske igre.
Nekateri naši učenci nadaljujejo izobraževanje v tujini, denimo Ana Lazar je odšla v Carigrad na študij turške, sirske in grške tradicionalne glasbe. Šla je, ker se bo veščin njihove glasbe tam lahko najbolje naučila. Moj cilj je, da predam svoje učence naprej v prave roke. Jošt Lampret, ki je zdaj vzhajajoča zvezda v slovenskem inštrumentalnem jazzu, pravi, da se je z glasbo začel ukvarjati zaradi mene, na kar sem ponosen, in zdaj, ko se je vrnil v naše zasedbe, je dejansko dvignil nivo tudi pri nas. Vzgojili smo inštrumentaliste, ki znajo izvajati tudi notno nezapisljive prvine. Letos smo v Kamniku v okviru delavnic Godalkanja organizirali tudi prvi masterclass brez primere v Evropi, poimenovan »Balkan Fiddle Gate«, prišlo je sedem mentorjev iz tujine.
Godalkarji nas boste konec oktobra popeljali v osrčje severovzhodnega Balkana, v deželo grofa Drakule, Transilvanijo, ki je tudi dežela umetniškega vodje letošnjih koncertov v sklopu Godalkanja Jeana Christopha Gairarda.Gairard je zelo zanimiv glasbenik in človek. Nekajkrat smo šli z njim v romsko vas v Transilvanijo in se tam učili od mojstra Marcela Rambe. Vsekakor sem izgubil romantične predstave o romski glasbi, ki naj bi jim bila položena že v zibko. Videl sem lahko, da gre dejansko za način življenja, dela, učenja, da ravno tako vadijo ritem, da se prej dvajset minut uigravajo s praznimi strunami in dolgimi notami. Imajo strukturalizirane sisteme, kako ritem prestavljati v telo. Na ta ritem se potem dodaja vsebina. So pa to viže, katerih vokabularja se je pač treba naučiti, ga ponotranjiti, potem pa ga lahko uporabljaš tudi v svoji kompoziciji, improvizaciji. To je dolgotrajen postopek, učenje novih lestvic in ritmov ni dovolj.
Do konca življenja bi se rad naučil vsaj še dveh jezikov, morda sem doslej najdlje prišel z ameriškim »bluegrassom« in srbskim kolom. Slovenci smo obdani z različnimi vplivi, gre za neko fuzijo stilov, nimamo pa svoje lastne urbane ljudske glasbene kulture, ki bi jo nadgrajevali, kot so to naredili Američani s svojim »old time« ali »texas fiddle« stilom in s tem stopili na jazzovske odre.
