Jutri, 16. oktobra, bomo praznovali svetovni dan hrane. Vendar ne preveč veličastno, saj nam s paradnimi jesenskimi pridelki in nabirki, kot so gobe, tartufi, oljčno olje, med in jabolka, letos slabo kaže. Za povrh vsega so nas prodajalci energije, s katero se grejemo v svojih ali najetih domovanjih in poganjamo naše najljubše elektronske naprave, še obvestili, da bomo morali za delovanje našega ustroja življenja plačevati več, kot smo doslej. Pa že letos smo občutno več kot lani, kar so obelodanili na statističnem uradu, prav tako se je podražila večina osnovnih živilskih izdelkov. Najbolj so se podražili jabolka, za 35,4 odstotka, in mleto mešano meso, za 22,8 odstotka, jajca, pakirana po 10 kosov, za 9,8 odstotka, kilogram kruha za 6,6 odstotka in liter mleka za 4,1 odstotka. To je le nekaj statističnih primerjav cen, s katerimi bomo letos obeležili svetovni dan hrane.

Tako kot je čutiti pomanjkanje pri jesenskem izplenu nabiralništva, je tudi na našem literarnem zvezdniškem poligonu zaznati precejšen izpad najžlahtnejših kadrov, ki jih vse bolj zamenjujejo neke instantne osebnosti, ki največkrat ne dočakajo niti pet minut slave, preden se kot orjaške supernove razpočijo nekje med zemljo in nebom. Ampak še vedno velja, da ko se najde kdo iz stare garde in spregovori, ga je vredno poslušati. Kot denimo Polono Vetrih, ki so jo na portalu Siol.net okarakterizirali za gledališko in svetovljansko damo, katere življenje in ustvarjalnost, kot so poudarili, sta bila marsikdaj prevelika tudi za naše odre, in je razglabljala o tem, kaj damo naredi pravo damo. »Pokončna drža,« je bila njena prva asociacija na damskost, ki jo je še nadgradila s tem, da se prava dama ne sme zapustiti, ne telesno, ne duševno in ne intelektualno. In seveda, da ima ob sebi pravega kavalirja, ki ve, kaj kavalirstvo je, in zato tega izraza ne išče v slovarju. Od pravega kavalirja se seveda pričakuje, da ji nakazuje potrebno naklonjenost, da je sploh lahko dama, ker so dandanes po njenem opažanju moški vzgojeni tako, da dame sploh ne morejo biti dame.

Tomaž Kavčič častni konzul

Ali je Oto Pestner kavalir ali ne, bi morala na tem mestu spregovoriti kakšna dama. Smo pa opazili, da ga zelo cenijo v njegovem rodnem mestu Celju. Kot so namreč poročali v reviji Zvezde Lady, je Oto pred pol stoletja prvič zmagal na Slovenski popevki, in sicer kot petnajstletni fant s pesmijo 30 let, česar so se na posebni slovesnosti spomnili na celjski občini in mu ob tej obletnici priložnostno podelili kelih cesarice Barbare za življenjsko glasbeno ustvarjanje in prispevek k prepoznavnosti Celja. Pravzaprav mu ga je izročila podžupanja Breda Arnšek, pa čeprav Pestner že leta ne živi v Celju, temveč v glavnem mestu Slovenije. Se pa, kot je povedal, rad vrača v kraj svojega otroštva, od koder se je podal na uspešno pot po svetu.

Tudi Jure Franko in Sarajevo sta povezana za vedno, so zapisali v taistem literarnem občilu in v svet ponesli radostno vest, da je nekdanji superjunak belih strmin postal častni meščan Sarajeva, kjer je leta 1984 osvojil prvo jugoslovansko medaljo na zimskih olimpijskih igrah. Pravzaprav so Jureta za častnega meščana imenovali že lani, a je zaradi virusne pandemije nagrado dobil v roke šele pred dnevi, so sporočili in v izčrpnem poročilu iz Sarajeva zapisali, »da seveda tudi tokrat ni šlo brez znamenitega slogana 'Volimo Jureta više od bureka,' ki so ga njegovi oboževalci skovali že med olimpijskimi igrami v Sarajevu in so ga večkrat ponovili tudi na podelitvi častnega priznanja«.

To pa ni edino častno priznanje za kakšno slovensko zvezdniško dušo znotraj meja naše nekdanje domovine Jugoslavije. Tudi naš sloviti kuharski mojster Tomaž Kavčič se je znašel med druščino tistih, ki jim je kakšna država podelila častni naziv, in to še bolj veličasten, kot ga je dobil Franko. Kot je povedal v intervjuju za Nedeljske novice, mu je predsednik Srbije Aleksandar Vučić izkazal spoštovanje in mu podelil naziv častnega konzula Republike Srbije v Republiki Sloveniji, častni konzulat Republike Srbije v Sloveniji pa ima sedež kar na dvorcu Zemono oziroma tam, kjer so prostori njegove gostilne Pri Lojzetu, kamor zelo pogosto prihaja kaj pomalicat sam predsednik Vučić. »Naziv že sam po sebi vse pove – častni. V veliko čast mi je biti konzul naše prijateljske države,« je dejal Kavčič, ki je sicer poverilna pisma dobil že leta 2017, in dodal, da ga je poleg te časti doletela še ena, in sicer letos, da lahko skrbi za kulinarično ponudbo na Brdu pri Kranju v času predsedovanja Slovenije Svetu EU.

Preden zavržejo, skušajo popraviti

V reviji Nova pa so se lotili bolj zemeljsko vsakodnevnih tem, pravzaprav zelo povezanih z novodobnim potrošništvom. »Ali poskušate, ko se vam kakšna stvar pokvari, to popraviti ali jo raje zavržete in kupite novo?« so zastavili vprašanje nekaj takšnim, ki se nadvse radi odzovejo na tovrstne javne pobude. Igralka in pevka Lara Jankovič je povedala, da kot otrok socializma vsekakor najprej poskuša stvari popraviti. »A najtežje je dobiti nekoga, ki to popravi in nima zasoljenih cen, saj je vse naravnano v potrošnjo – torej ne splača se popravljati, kupite novo,« je razložila Jankovičeva in v moralni poduk vsem bralcem in bralkam še navrgla, da se bomo tega kmalu zavedeli, ko se bomo pogrezali v lastnih smeteh in uničeni naravi. Tudi Domen Kumer, ki so ga predstavili kot glasbenika, je bolj do narave prijazne sorte in se »seveda«, kot je pribil, loti popravila vsake stvari, ki se mu pokvari, če se mu le približno zdi, da se da popraviti. »Bodisi sam bodisi pri kakšnem serviserju glede na napravo. Ne zavržem je kar takoj,« se je pohvalil Kumer.

Ni pa seveda vse v stvareh. Tudi kaj drugega se lahko pokvari. Na primer kakšno telo ali kakšna duša. In takrat je prav tako treba iti h kakšnemu serviserju tovrstnih tegob. Saša Einsiedler je ena izmed tistih, ki se ukvarjajo s tem, da se utegne kaj premakniti na bolje, če ne gre najbolje. Najprej je bila pevka zabavne glasbe, nato radijska in televizijska voditeljica, danes pa je podjetnica, ki pomaga ljudem pri spremembah, so jo opisali v Svetu 24, kjer je spregovorila o čudežnih tehnikah, ki pomagajo pri življenjskih transformacijah. »S hipnozo oziroma mojimi posebnimi hipno-transformativnimi coachingi se zgodijo pravi 'aha' trenutki, ko ljudje odhajajo od mene spremenjeni, bolj zavedajoči se, opolnomočeni, predvsem pa svobodni. Predstavljajte si, da vas nekaj žre in žre dolga leta, potem pa ti 'kapne' in se tega osvobodiš. Res sem vesela, da lahko pomagam ljudem pri teh spremembah,« je o »aha« terapijah povedala Einsiedlerjeva.