Jeseni nam tako podaljšana toplota prav dobro dene, nisem še srečal človeka, ki bi si želel čim prejšnjo ohladitev. Vsakega toplega in sončnega konca tedna se veselimo kot praznika in upamo, da bodo trajali v nedogled. Čeprav vemo, da nam je od sredine septembra dalje vse to podarjeno in da je le vprašanje časa, kdaj bo hladneje. Nekako se nam ne ljubi iz poletne rutine, ko skoraj ni treba poslušati vremenske napovedi, niti pogledati, kolikšna je jutranja temperatura, preden gremo v službo ali kam drugam. Enostavno je. Če prejšnji dan dežuje, naslednji dan blata ni več. Kakšni škornji?! Tudi če nas zmoči dež, se hitro posušimo. Jesenski dež pa »zebe«, sploh če še malo piha.

A po drugi strani me rezek jesenski zrak, ki nam ga prinese ohladitev, nekako zdrami. Samo da se primerno oblečem, pa je lahko skoraj prijetneje, kot če je (pre)toplo. Svojevrsten užitek mi je hoditi proti hladnemu vetru (če ti ne more do kože, kaj šele do kosti), ko hlad čutim le v obraz in roke. In potem mi obraz zažari, ko pridem na toplo. Nekako se počutim močnejšega, bolj zdravega – premagal sem del narave, ki me je hotela ohladiti, me prepričati, da ne zmorem in da naj se raje umaknem, saj take razmere niso za razvajene. Če se predolgo zadržujem v toplih prostorih, si prav zaželim malo jesenskega hladu, moram ven, da se mi skrčijo kapilare v koži, da malo »potreniram« svoj mehanizem vzdrževanja telesne temperature. To me naredi spet bolj živega, občutljivejšega za zaznave vsega okoli sebe.

Očitno je to že vgrajeno v naših genih. Težko si predstavljam, da bi leta živel le v toplem okolju, brez temperaturnih kontrastov. Seveda se lahko taka izkušnja hitro sprevrže v povsem nasprotno smer. Če nismo dovolj oblečeni, če nimamo toplega zavetja, potem nam ne bo lahko. Poletna brezskrbnost bivanja se počasi spremeni v skrb, kako si jeseni in nato pozimi priskrbeti tako potrebno toploto. Jeseni, ali vsaj del jeseni, morda le ponoči, pozneje pa seveda tudi podnevi.