Popolno razmejevanje poklicnega in zasebnega življenja ni enostavno, pravi Branka Viltužnik, vodja raziskav in inovacij v podjetju Plastika Skaza: »Možgani so vedno v teku in na preži. Moje načelo je, da sem čim bolj produktivna v službi, a se včasih tudi ob večerih ne morem upreti kakšnemu članku ali izobraževanju. Z nekaj discipline, organiziranosti in odgovornosti tako dnevno uspešno usklajujem svoje poklicne in družinske obveznosti. Na srečo tudi delam v podjetju, ki mi omogoča zelo fleksibilen delavnik.«
Da je pri ločevanju zasebnosti in službe uspešna, pa pravi Mia Lesjak, tehnologinja v oddelku brizganja plastike v podjetju BSH Hišni aparati. To pripisuje predvsem nuji po razmejevanju časa, saj se po zaključenem delavniku doma prelevi v upravljalko domače kmetije. »Poleg klasičnega gospodinjstva, skrbi za otroke, hrano in oblačila, usklajujem še vsa opravila, ki jih zahteva upravljanje kmetije. Takšen način dela in življenja zahteva, da službeno delo opravljam samo v službi in domače delo samo doma. Kar ne pomeni, da v popoldanskem času ne pomagam pri kakšni nenadni službeni težavi ali da kakšnega obrazca za štipendijo ne izpolnim v službi. Pa tudi kakšno pivo po službi prinese harmonijo med sodelavci.«
Pomembne so jasno postavljene prioritete
Ko je lanski vsakdanjik presekala epidemija covida-19 in z njo povezani ukrepi, sta obe sogovornici delo vsaj za nekaj dni preselili domov, potem pa nadaljevali različno.
Viltužnikova pravi, da je med obema lanskima zaprtjema šol in vrtcev ostala doma s hčerkama in delala od doma: »Na začetku je bilo potrebnega kar nekaj usklajevanja, a smo se doma hitro prilagodili in usvojili nov ritem. Vzpostavili smo kakovosten način preživljanja delovnega in prostega časa. Ker smo dopoldneve preživeli na računalnikih, smo imeli popoldneve rezervirane za športne aktivnosti zunaj.« Lesjakova pa se je po prvih dneh dela za kuhinjsko mizo skupaj s tremi otroki usmerila na prihod na delovno mesto, saj je njeno delo vezano na proizvodnjo: »Doma smo imeli težavo še z opremo in ker mi takšno stresno vzdušje ne ustreza, smo po hitrem postopku določili prioritete, kdo bo kje sedel, kdo bo prioritetno uporabljal edini računalnik, kdaj se lahko koga zmoti, kako si bomo pomagali pri šolski snovi. Nato smo si uredili še opremo in urnike. Zvečer smo pregledali snov in urnik za naslednji dan, kaj lahko kdo opravi samostojno.«
Vsaka družina ima svoje navade. Lesjakova se ponovitve scenarija v tem šolskem letu ne boji, spodbuja pa, da je treba iz dane situacije izluščiti tisto, kar nas motivira, in pri reševanju problemov tako doma kot v službi iskati pozitivne rešitve, ki nam pomagajo, in ne tistih, ki nam otežujejo življenje. Podobno razmišlja tudi Viltužnikova, ki se z majhnimi otroki sproti prilagaja situaciji: »Ni univerzalnega recepta. Vsaka družina ima svoje navade in vsak človek svoj ritem. Temu se poskušamo, še posebno v času izrednih situacij, približati.«