Rdeči oktober za odrasle, Rdeči čeveljčki za otroke

Kaj je gonilo?

Rdeči čeveljci so grozljiva Andersenova pravljica o deklici, ki so ji odsekali noge, ker zaradi čeveljcev ni mogla mirovati. Zakaj ta žalostna zgodba in kako je umetniški par pripeljala do Rdečega oktobra? »Rdeči čeveljčki so me že dolgo zanimali, a ne v tej strašljivi Andersenovi inačici, ki ima manj strašne, a ravno tako religiozne srednjeveške korenine. V Andersenovi pravljici se punčka, ki greši, saj hodi v cerkev z rdečimi čeveljčki, lahko odreši le prek grozljive kazni: pot v nebesa je možna le, če ji odsekajo nogice,« pravi Mateja Bučar, Fiškin pa dodaja, da te religiozne moralke seveda niso hoteli uprizarjati. Zanimal ju je namreč predmet ali nekaj zunanjega, ki neumorno giblje človeka in ga morda tudi sili v ples. »Je to res zunanja (pri)sila ali pa notranja, morda naše nezavedno? Zanimalo nas je 'podrediti telo' predmetu kot gonilu, ki človeka sili v akcijo, v gibanje… V nekakšno nezaustavljivost pravzaprav, ki vedno hoče tudi spreminjanje; materialnost med telesnim in predmetnim je izredno zanimiva, še posebej za ples.«

Že lani, v projektu Nad parketom so plešoče parketne krogle same bolj vodile in upravljale telo kot pa obratno: »Ta princip smo zdaj razširili na 'zares' samogibne 'rdeče čeveljce', ki bodo v odnos vstopili s tremi plesalkami, Tino Valentan, Katjo Legin in Kristino Aleksovo, in ga bomo paralelno razvijali na dveh oziroma celo treh različnih ravneh: na otroški v Lutkovnem gledališču Ljubljana, ki pa jo bomo ob večernih urah igrali v inačici tudi za odrasle, in v Kinu Šiška, kjer bomo v prizorišče 'rdečega dogodka' spremenili celotno Katedralo s parterjem vred. Rdeči dogodek je bil prvi delovni naslov, ker pa je bil kasneje programiran v oktobru, smo ga preimenovali v Rdeči oktober in mu s tem dali še neko socialnopolitično noto.«

Nato nastopi še Connery

Z novim naslovom se jima seveda kar sam ponudil film Lov na rdeči oktober iz leta 1990. Fiškin: »V njem sva naletela tudi na prej povsem spregledan moment: v 13. minuti Sean Connery ubije komisarja Putina! Je Hollywood takrat že vedel več?«

Film bodo v predstavo vključili kot ready made, nekoliko spremenjen, zdaj bo rdeč, dialoge so odstranili, ostali bodo le zvoki. »Tako bo podmornica iz filma odsev Katedrale, ki sama deluje kot nekakšna ogromna podmornica. V njej bodo tokrat samo ženske, plesalke. Kar prinaša srečo. Gre nam za neko dinamiko, za kontinuum, ki deluje kakor stroj, ali mašina, ali celo neustavljivost sama. V tem iščemo vso 'dramatičnost', saj na koncu ne bo nihče umrl.«

Zakaj kontaktna improvizacija v plesu predpostavlja le srečevanje med ljudmi, ne pa tudi ljudi s predmeti? »Danes tehnologija proizvaja bolj in bolj sofisticirane predmete, ki reagirajo na druge predmete, na človeka, žival, in to velja že za te običajne robotske sesalce: odreagirajo na partnerje, ubogajo pa le daljinca, tako kot čudežni rdeči čeveljčki. Se je pa tudi njim, kot živim plesalcem, treba posvetiti, ugotoviti njihov reakcijski čas, jih negovati, upoštevati njihove muhe…«

Otroška predstava bo seveda precej drugačna, to bo, pravi Bučar, »igriva kompozicija, takšna bo tudi glasba, gib se bo osredotočal na to, da noge niso pod običajnim nadzorom, ker jih s svojo voljo ovirajo ti čeveljci, in to deluje seveda nenavadno in je otrokom blizu. Za nas je to sicer kar izziv, veliko je naključij, ki lahko skozi improvizacijske postopke oživijo z več, včasih z manj nadzora, a to gibanje pravzaprav nadzira 'nenavadna' in neustavljiva volja čeveljcev.«

Stvarnost

In kako kaže umetnosti po skoraj dveh letih izrednih razmer in po tistem, ko so DUM odločevalci na ministrstvu za kulturo že leta 2014 vrgli s štiriletnega programskega financiranja z ekstremno nenavadnim argumentom, da so preveč vpeti v mednarodno produkcijo, ki praviloma prinaša točke?

»Ta situacija je nepojmljiva in tukaj so videti politike res složno, tako kot so složni s seboj že desetletja odločevalci in resorji na ministrstvu za kulturo,« pravita umetnika. DUM tako kandidira samo za projekte, za program pa ne več. V zadnjih letih so bili na MZK uspešni le pri posamičnem projektu, nekaj so dobili za postprodukcije in lani tudi za opus, ki zajema obdobje dveh let in zelo olajša načrtovanje dela, še posebej če gre za tehnično bolj zahtevne projekte, kot je bil lanski Nad parketom in letošnji »rdeči komplet«.