»Morda pa liga narodov navsezadnje ni slaba ideja. Morda še ni vsesplošno priznana kot veliki nogometni turnir, ampak postaja zabavna reč. Tri tekme v Milanu in Torinu so nam prinesle tri 'divje' nogometne večere,« je po nedeljski finalni tekmi zapisal ugledni londonski Guardian. Misel, ki ne terja dodatnega pojasnila, saj zajame vse: morda lovorika zmagovalca lige narodov, ki so jo Francozi včeraj prevzeli iz rok Portugalcev, ni tako zveneča kot naslov evropskega prvaka, ki ga je julija osvojila Italija, a prikazani nogomet, zlasti španski prvi polčas z domačini Italijani in oba druga polčasa Francozov, v polfinalu z Belgijo in proti Iberijcem včeraj, je največ, kar lahko evropski reprezentančni nogomet trenutno ponudi.

Francija je naslov osvojila zasluženo in prepričljivo. Resda z dvema preobratoma, saj so v polfinalu ob polčasu zaostajali za Belgijci z 0:2, včeraj pa so Španci povedli v 64. minuti z 1:0, a zdelo se je, da lahko Francozi strejo vsakogar, ko zaigrajo v »peti prestavi«. Ko začnejo dvigovati in stopnjevati tempo, jih je nemogoče ustaviti in vsak napad je na meji zadetka. Selektor Didier Deschamps je sicer obakrat, česar mu navijači ne bodo šteli med zasluge, začel previdno, celo bojazljivo in je klasično formacijo 3-4-3 spreminjal v obrambno postavitev 5-3-2, zaradi česar je bil sanjski napad Kyliana Mbappeja (PSG) in Karima Benzeme (Real) povsem odrezan in včasih celo brez resnega strela ali poskusa za gol. Toda po zaostankih so se vrnili k osnovni nalogi, Paul Pogba (ManUtd) je povezal zadnjo in sprednjo linijo in sanjski napadalni dvojec je začel izvajati čarovnije. To, kako sta Mbappe in Benzema obrnila obe tekmi, bo šlo v anale in učbenike nogometne zgodovine. Na dveh tekmah sta od petih francoskih dala štiri zadetke in naslov zmagovalca lige narodov praktično lastnonožno odnesla v Pariz. Če se je še na evropskem prvenstvu, kjer so Francozi, svetovni prvaki, izpadli v osmini finala proti Švici, zdelo, da majska vrnitev Benzeme v reprezentanco ni spremenila stvari, je zdaj pogled povsem drugačen.

Španci? Ni dvoma, da so pod selektorjem Luisom Enriquejem naredili nekaj korakov naprej; po polfinalu Eura v juliju so se zdaj uvrstili še v finale lige narodov. Toda ekipa, v kateri ni nobenega Realovega nogometaša, še iz Barcelone so redki zvezdniki (Busquets), ampak se opira na »delavce« iz klubov španskega »drugega razreda« (Athletic, Sociedad, Villareal) in na igralce iz angleške lige, ne kaže potenciala za res velike dosežke. Tokrat je poleg napadalcev Mikela Oyarzabala in Ferrana Torresa zablestel predvsem še ne 18-letni vezist Barcelone Pablo Gavira - Gavi, kar je prijetna osvežitev, ki je požela tudi vse možne ovacije v španskih medijih, a za naslove, po katerih Furia Roja hrepeni že devet let, bo to premalo. A Špancem vseeno ne smemo vzeti, kar so si zaslužili: v polfinalu so prepričljivo strli evropske prvake Italijane, v finalu pa namučili svetovne prvake Francoze.