O mojem odnosu do teh demonstraciji sem že pisal. Naj ponovim: jih ne odobravam, kolikor jih lahko že razumem, a še manj odobravam po mojem mnenju evidentno prekomerno ali nesorazmerno, če hočete, uporabo sile s strani policije, da bi jih zatrla. Ne ve se še – to bo pokazala, upam, neodvisna preiskava policijskega ravnanja – kdo in čemu je zaukazal tako množično uporabo prisilnih sredstev ter predvsem kdo je prvi prešel k nasilju oziroma ali je bil izstreljen solzivec po tistem, ko je padla na policiste prva granitna kocka, ali obratno. Vsekakor o nesorazmernosti pri ukrepanju pove že to, da so se dražljivega in škodljivega plina nadihali mnogi ljudje, ki s protesti niso imeli nič, mimoidoči, ki so se slučajno tam znašli, ko so se demonstranti pričeli premikati s Trga republike po Slovenski in drugih cestah, družine na sprehodu, otroci in še kdo.
Toda vrnimo se k našemu simpatičnemu Grimsu in njegovim pripovedkam. Pogledal sem si Tarčo še enkrat, v sobotni ponovitvi, in posebno pozornost posvetil prav njemu oziroma njegovim tezam in trditvam. O, recimo, spoštovanem direktorju policije Olaju naj povem le to, da ni človek, ki bi, ko ga zagledaš in slišiš, širšo javnost prepričeval o primernosti, učinkovitosti in predvsem poštenosti njegovega direktorovanja.
Branko Grims torej. V enem stavku, in ne predolgem, lahko napišemo vse, kar je povedal med vso oddajo: »Po 30 letih samostojne države se je policija končno pretvorila iz nekdanje ljudske milice v sodobno in učinkovito varuhinjo javnega reda in miru, nasilne proteste so zanetili SD-jevci in Levica, uboge mamice in otroci, ki zaradi nasilnih protestnikov niso mogli v šolo, pa tudi Kučan se je tam pojavil.« To je vse, kar je zmogel njegov intelekt. Aja, še to: »Nekoč so se pravljice pričele z Za devetimi gorami in devetimi vodami, danes z Na miroljubnih protestih!« To je res vse in je znova in znova to isto ponavljal, pri čemer je kot dokaz kazal neke slike, vedno iste, na katerih so bili vidni predstavnice in predstavniki omenjenih dveh strank. Poskus manipulacije, ki je izpadel ne le infantilno, celo idiotsko.
Vsakdo, ki spremlja izkazovanje ljudskega nezadovoljstva s politiko in zlorabami vlade Janeza Janše, ve dobro za ločnico med petkovimi kolesarskimi in skoraj da vsakič miroljubnimi protesti pred državnim zborom, pred vlado ali na Prešernovem trgu, protesti, ki imajo neko zelo jasno in oprijemljivo politično agendo ter bolj levoliberalni predznak, in med protiepidemičnimi protesti, ki jih spodbuja ob sredah ali drugih dnevih bivši strankarski kompanjon Zmaga Jelinčiča, danes predsednik neke strančice, ki jo težko postavimo ob bok Levici, SD, LMŠ ali SAB. Tanja Fajon, Matjaž Nemec, Alenka Bratušek, Luka Mesec, Nataša Sukič in drugi iz omenjenih strank so bili s protestniki le ob petkih, enako Kučan, in da se je »kolesarjem« le enkrat zalomilo z nasiljem, so bili krivi provokatorji, simpatizerji SDS, tako imenovani rumeni jopiči. Bi se lahko še drugič, pod Prešernovim spomenikom, a jih je policija pravočasno odstranila, za kar si je prislužila grajo tako direktorja Olaja kot notranjega ministra Hojsa. Saj pomnimo: »Ne meči biserov med svinje.«
Skratka, Branko, ne smeši se bolj, kot se že samo s svojim pojavljanjem. Pravljice, ki jih pripoveduješ in ponavljaš do onemoglosti, ne prepričajo nikogar več. Čas je za odhod. Škode ste naredili že več kot preveč. Čas je za takojšnje volitve.
Aurelio Juri, Koper