Netflix redko razkrije številke gledanosti. Pred časom jih vendarle je. To, da je najbolj gledana serija na pretočni platformi zgodovinska kostumska drama Bridgerton (2020), ni presenetilo. London, 19. stoletje, plemiči, veliko spletk in še več seksa – vse je jasno. Ljubezenske zgodbe privilegiranih so vroče blago ne glede na medij. A ta rekord bi lahko kmalu padel. Serija, ki je na dobri poti, da to stori, pa namesto o bogatih in nepotešenih govori o revnih in odrinjenih. O tistih na robu družbe. O marginaliziranih, diskriminiranih in prezadolženih. O tistih z nizkimi pokojninami in brez zdravstvenega zavarovanja. O tistih, ki so ostali brez službe, in tistih, ki so jim tla pod nogami spodnesli stanovanjski in študentski pa tudi krediti v švicarskih frankih. Južnokorejska serija Squid Game skratka govori o razrednem boju, ki se ga je pronicljivo lotil že oskarjevski triler Parazit (2019). K temu pa dodaja premislek o tem, kako v poznem kapitalizmu s pomočjo dolgov tisti na vrhu izkoriščajo tiste na dnu.
Jasno je torej, da bodo padali rekordi gledanosti – ljudje so se pač poistovetili. Jasno je tudi, da so prezadolženi in finančno poraženi lahka tarča. Potem ko so jih v Ledolomilcu (2013) strpali na vlak, v Parazitu pa potisnili v klet, v seriji Squid Game sedaj gledamo, kako jih kapital s kombiji in trajekti prevaža na osamljeni otok. In jim potem, ko jih je že zdavnaj ugrabil in jim vzel svobodo, v neoliberalnem slogu pravi – vaša usoda je še vedno samo v vaših rokah. Tule je pogodba, spodaj se podpišete, na voljo je tudi mikavna nagrada. Za 39 milijonov dolarjev gre, lahko so vaši. Ste krojači svoj usode, bogastvo in družbeni status sta na dosegu roke. Nič več revščine in nič več dolgov, le serijo šestih iger je treba dokončati. Udeležba je prostovoljna, tudi za enakopravnost je poskrbljeno – vsi so enako obupani. A zamolčano jim je tisto bistveno. Dolg se v kapitalizmu poplača z dolgom. In ker so vsi že tako in tako prezadolženi, jim ne preostane drugega, kot da zastavijo še svoje življenje.
Južnokorejska uspešnica zato od nedolžnega začetka hitro preraste v serijo smrtonosnih iger, ki sodijo v filmski podžanr, ki ga je na prelomu tisočletja navdihnil akcijski triler Battle Royale (2000), v katerem smo gledali, kako se med seboj pobijajo japonski srednješolci. Zakaj? Ker je tako z odlokom zapovedala totalitaristična vlada. Pozabite na pobude za ustavno presojo, bitke vseh proti vsem je bilo konec po vsega dveh urah. Film je postal kulturni fenomen, zaplet pa so kopirali številni filmarji. Squid Game od te formule ne odstopa pretirano. Tudi v tokratnem masakru je na koncu prostor samo za enega zmagovalca, pod lužo krvi pa se skriva sicer že viden, a lepo zapeljan družbeni komentar. Komentar o tem, kako dolgovi zasužnjujejo posameznika in družbo, hkrati pa so ključno ekonomsko gibalo sodobne ekonomije. Če so ameriškemu četverčku filmov z Jennifer Lawrence, ki je bil prispodoba razrednih delitev v ZDA, rekli Igre lakote, lahko torej seriji Squid Game zlahka pripišemo neuradni podnaslov »igre prezadolženih«.
