Protestniški momentum prihaja kot naročen za desnico, ki ima nos za fundamentalizem in ki v zadnjem desetletju veliko bolje kot levica mobilizira ljudski bes, sploh kadar šprica v vse smeri. Z množico, katere pripadniki imajo nekompatibilne ideje »resnice« in »osvoboditve«, pa je mogoče manipulirati kot v otroški igri: z njo v enem trenutku obračunati s solzivcem, že v kateri naslednjih epizod pa z morebitnimi strankami naslednicami protestniškega gibanja sestavljati koalicijo. To je tveganje gibanj, ki imajo le jezo, ne pa tudi vizije: so lahko tarča političnih zombijev, proti katerim protestirajo. Delo
Nepreslišano: Mojca Pišek, esejistka in kolumnistka
Sredini protesti so slovenski politični novum, saj na enem mestu združujejo in povezujejo levo in desno senzibiliteto ter celo njune skrajnosti. So bizarno srečanje kontrakulturnih in številnih ekstremnih idej z najrazličnejših spektrov družbe. So prvo veliko slovensko populistično gibanje, ki podira tradicionalno mejo med liberalnim in konservativnim razmišljanjem, partizani in domobranci, levimi in desnimi volivci. So prvo gibanje desnega populizma, ki je dovolj privlačno, da je posrkalo tudi številne posameznike iz tradicionalno liberalnih, progresivnih, levih ideoloških niš. Je gibanje, v katerem reden obiskovalec Metelkove podaja roko domoljubu, in je gibanje, v katerem prostovoljec na področju dela z migranti razglaša rasistično navdihnjeno idejo »čistokrvne« necepljene rase. Je gibanje, v katerem se samopreskrbno organsko kmetovanje poveže z neoliberalno idejo samoniklosti in vrednoto osebne svobode nad vrednoto skupnosti. Je gibanje, v katerem podporniki Grete Thunberg hkrati verjamejo v moč pozitivnega mišljenja kot rešitve za globalno zdravstveno krizo.
Mojca Pišek esejistka in kolumnistka
